Najboljši so že poročeni

Irma je stara 36 let. Za seboj ima zanimivo in z dogodki popestreno življenje. Bila je ena redkih iz svoje generacije, ki se je uprla študiju. Dokončala je »le« triletno poklicno šolo in se zaposlila. V življenju je želela živeti in ne vegetirati ob knjigah.

Ko se je zaposlila, je bilo idile, o kateri je sanjala, kmalu konec. Fizično delo – in to trdo in v nemogočih razmerah – ni bilo tisto, kar si je želela. Pa ko bi bila vsaj plača spodobna! Zaslužila je toliko, da ni bilo ne za živeti ne za umreti. Ko je s trudom in ob izdatni očetovi pomoči prihranila za motor, je upala, da bo dobila vsaj toliko dopusta, da se bo lahko podala na kakšno daljšo turo. Žal se to ni zgodilo. Enaindvajset dni dopusta, pa še ta se je moral porabiti v več delih!

»Razočaranje nad življenjem, ki se ni odvijalo po mojih načrtih, je bilo zelo veliko!« pripoveduje. »Vsak dan sproti mi je bilo žal, da nisem poslušala staršev, ki so mi pridigali in pridigali, pa mi je šlo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Sanjala sem le o svobodi in o tem, da ne bo nad menoj nikogar, ki mi bo diktiral pogoje, a sem se žal pošteno zafrknila. Med motoristi, s katerimi sem se družila, je bilo veliko sproščenosti. V juniju, za moj rojstni dan, smo se odpravili proti Ohridu. Zgodil se je čudež, izsilila sem deset dni dopusta, juhuhu! V skupini, ki se je podala na pot, je bil tudi Miran. Ni bil sicer redni član naše družbe, a nič hudega. Bil je prijeten, zanimiv in zelo družaben. Med potjo sva se zbližala in prej, preden smo prispeli do cilja, sva bila že par. Bil je moj prvi moški – tako in drugače. V seksu me je naučil marsičesa. Kakšnih podobnih ''učiteljev'' pozneje nisem več srečala. O samem potovanju ne znam dosti povedati. Tudi ne o krajih, skozi katere smo se peljali, ne. Za vse večne čase pa si bom zapomnila, kaj sva tu in tam počela. Ostali člani skupine so se na moj račun sicer veliko šalili, a sem bila slepa in gluha za morebitna svarila, ki so mi jih sporočali med vrsticami. Žal. Šele ob vrnitvi domov, pa potem ko sem že vedela, da sem noseča, so me grobo in konkretno postavili pred dejstvo, da je Miran poročen in da mu na kraj pameti ne pade, da bi se ločil in se zapletel z menoj. Zanj sem bila le avantura, s katero si je popestril desetdnevno potovanje. Moja nosečnost je šla v nos tudi delodajalcu. Na vse možne načine se je trudil, da bi me vrgel na cesto, a sem se pritožila in me je moral vzeti nazaj. Na srečo sem šla na predčasni porodniški dopust, da mi ni bilo treba gledati njegovega zoprnega frisa. Ko sem bila v osmem mesecu nosečnosti, se je pred vrati čisto nepričakovano prikazal Miran. Dejal je, da sta se z ženo ločila, da nima kam iti. Sprejela sem ga z odprtimi rokami. Njega in njegovo petletno hčerko, ki jo je pripeljal s seboj. Starši, presrečni, da so se stvari uredile, so nama prepustili stanovanje, sama pa sta se preselila v sicer še ne do konca izdelano hišo. Z Miranom sva seksala še na večer, preden me je potem odpeljal v porodnišnico. Zanj bi dala vse, tako sem ga ljubila! Nisem hotela opaziti, da je bil vsak trenutek, ko nisva bila v postelji, do mene vedno bolj strupen, poniževal me je, žalil, kako sem debela, vse sem delala narobe … Žal ženske, kot sem jaz, na ''svarila'' niso pozorne, dokler ni prepozno. Kasneje sem izvedela, da me je varal že prvi dan, ko sem rodila. Žensko je pripeljal kar v moje stanovanje in seksal z njo v moji postelji! Bojana je bila mojih let, morda še malo mlajša. Razum mi je dopovedoval, da jo je, neizkušeno, zapeljal, kot je nekoč mene. Pa da jo moram zato razumeti in je ne smem sovražiti. Ni mi uspelo. Ubila bi jo, če bi jo le lahko!

Miran je vedno več časa preživljal z njo, meni pa je prepuščal hčerko Tejo. Kar naenkrat sem imela dva otroka, četudi sem rodila le enega. Nič mi ni pomagalo, če sem besnela, realnost je bila takšna, kot je bila. Nekoč sem Tejo odpeljala k njeni mamici. Pred nosom nama je zaloputnila vrata. Živela je z nekim drugim moškim, ki Teje ni bil pripravljen sprejeti. Ni mi bilo lahko. Na prigovarjanje prijateljic sem končno ponorela in Mirana postavila pred vrata. Teje nisem mogla. Srce mi ni dalo. Navezala sem se nanjo, ona pa name. Ostala je pri meni, in če sem le sitnarila, mi je Miran dal zanjo kakšen evro. Izgubila sem vero v moške, izgubila sem svobodo. Ničesar nisem imela. Dobila sem komaj kaj porodniške, in če mi ne bi pomagali starši, bi umrla od lakote.

Malo pred iztekom porodniškega dopusta sem našla drugo službo. Oziroma je ona našla mene. Prijateljica, prav tako motoristka, se je preselila k fantu na drugi konec Slovenije, želela pa je dati lokal (bife) v najem osebi, ki bi ji lahko zaupala. Saj veste, partnerstva so danes kratkega diha in lahko bi se zgodilo, da bi se morala vrniti … Tako sem postala najemnica tega luštnega lokala na ugodni lokaciji. Zelo dobro mi je šlo, bolje kot prijateljici. V bližini je bilo več srednjih šol. Prihajali so po veganske sendviče, ki sem jih kot veganka sama pripravljala. Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil, kar se vračanja čustev tiče, popolno Miranovo nasprotje. Mama je bila presrečna, ko je izvedela. Dejala je, da bi si takšnega moškega v današnjih časih vsaka želela! Žal me je zaljubljenost po treh mesecih minila, začel mi je iti na živce. Pogrešala sem Miranovo spontanost, ljubljenje dvakrat dnevno, občutek ''gospodarja''. Želela sem ga zapustiti, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj dobil nazaj. Bolj se je trudil, bolj me je odrival. Potem sem zanosila. Tega, kar bom sedaj povedala, nisem še nikoli spregovorila na glas. Vmes sva se enkrat dobila z Miranom. Prinesel je denar za Tejo. In se je verjetno zgodilo. Takrat se je začela moja največja notranja borba. Kdo sploh sem? Sem res ena navadna prasica brez časti, ki išče priložnosti, da se najde z bivšim, moškega, ki ji stoji ob strani, pa vodi za nos in ga izkorišča? Kljub temu da me je mama v joku in malodane na kolenih prosila, naj se spametujem, je nisem ubogala. Borut se je odselil, saj tudi on ni več prenesel nenehnih prepirov in zmerjanja. Ostala sem sama z dvema otrokoma, tretji je bil na poti.

V lokalu so me še naprej poznali kot živahno, nasmejano in delovno žensko ter mamico, a v resnici nisem bila takšna. Iz dneva v dan sem bila bolj zagrenjena. Sama pri sebi sem ugotavljala, da mi je Miran uničil odnos do moških. Izmaličil ga je. Če bi mi rekel, da se vrne, bi mu odprla vrata na stežaj in bila bi pripravljena zamižati na obe očesi, četudi bi se družil z drugimi ženskami. Tako globoko sem padla. Stara sem bila 25 let, imela sem tri otroke, bila sem brez moškega, imela sem pa prijateljico in lokal, od katerega se je dalo dobro živeti.

V lokalu sem lahko srečala nešteto moških, a nihče med njimi mi ni zadišal. Sem in tja sem se s kom zapletla, a ne zaradi ljubezni, temveč za sprostitev. A sem tudi s tem nehala, saj sem imela zaradi B. težave s policijo. Pri meni, v lokalu je namreč skrival drogo in jo preprodajal. V tistem času je večina iz moje generacije že diplomirala, našli so si dobre službe, nekatere prijateljice, s katerimi sem se družila še iz vrtca, so name začele gledati zviška. Nisem bila neumna, zato so me takšni odnosi zelo prizadeli. V zelo bolečih trenutkih, ko sem se počutila osamljeno, neljubljeno in zelo na tleh, sem celo razmišljala, da bi dala svoja otroka v rejo, Miranovega pa bi vrnila njegovi bivši ženi. Spet so se izkazali moji starši, zlasti oče. Predlagali so mi, da en dan v tednu prevzamejo skrb za moje otroke, jaz pa lahko grem po svoje in se malo oddahnem od vseh obveznosti.

Še sama nisem mogla verjeti! Namesto da bi sedla na motor, sem začela teči. Najprej je bil tek le mimobežen preblisk, kmalu pa je postal način življenja.

Danes se lahko pohvalim, da sem vsaj na tem področju boljša od mnogih iz svoje generacije! Ne, partnerstvu se pa še vedno izogibam. Moških, ki bi me vsestransko zadovoljili, žal ni več!«

(Konec)