Vojni invalidi

Ob pravkar minulem dnevu invalidov nihče v državi, ki se oklicuje in trudi za ustvarjanje javnega mnenja, ni javno spregovoril o vojnih invalidih: niti mediji niti politika niti državna uprava. To se jim ne zdi potrebno, bi bilo iz konteksta, ni več aktualno.

Ustava RS v 3. odst. 50 člena navaja: »Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.« Zakon o vojnih invalidih (ZVojI) v 1. členu v 1. in 2. odstavku navaja: »Vojni invalid je oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20-odstotno okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila. Vojni invalid je vojaški vojni invalid, vojaški mirnodobni invalid in civilni invalid vojne.«

Človekova misel in njegova jasna vizija skupaj z ljubeznijo do tega, kar vidimo pred seboj v svojem duhu, je najmočnejša sila in gonilo za dobro življenje vsakega posameznika in celotne družbe. Tudi zavest širšega števila ljudi in javno mnenje se oblikujeta iz misli in vizije ljudi in medijev, ki to posredujejo.

Padlim, umorjenim in pobitim žrtvam vojn in vojnih okoliščin na slovenskih tleh politiki in mediji vedno posvečajo veliko pozornost. Kar je zelo prav in pošteno od sedanje družbe.

Prepričan sem, da je treba govoriti tudi o žrtvah vojn in njihovih okoliščin na naših tleh, o tistih ljudeh, ki smo izgubili oči, roke, noge ali bili drugače težko poškodovani mladi ljudje, zelo pogosto kot otroci! Vsi vojni invalidi smo obsojeni na to trpljenje do konca življenja.

Na eni strani je treba na to spomniti, ker je človeško pošteno in etično, da se tudi tem žrtvam vojn in vojnih okoliščin posveča posebna skrb in oblikujeta pozitivna zavest in pozitivno javno mnenje v družbi. Na drugi strani pa se mi zdi še pomembnejše, da kot »živi trpeči spomeniki vojn« držimo sedanji družbi sliko – ogledalo, da se lahko vedno znova ozavešča, kaj se ne sme početi, da se v prihodnje takšne morije ne bodo ponovile, da prihodnje družbe takšnih slik več ne bodo nosile s seboj.

Tistim, ki tako radi prijemljejo za orožje in ga kopičijo ter so ga pripravljeni tudi uporabiti, iz prve roke, ker smo to izkusili, povemo, da takšno početje povzroči veliko pobitih in pohabljenih nedolžnih ljudi. Verjetnost je, da se tudi oni sami znajdejo med njimi. Navzkrižja interesov je še vedno treba rešiti dogovorno. Prihodnja družba brez vojn se ne zdi več tako utopična. Pogoj pa je, da večina zemljanov usmeri svoje misli, da se oblikuje zavest o brezpogojnem dogovornem razreševanju sporov.

Moja otroka, stara nekaj več kot petdeset let, pravita: »Tako dobrih pogojev, kot jih imamo v našem življenju, v Sloveniji še nikoli ni bilo!« Ljubi moji, zakaj mislite, da je tako? Mir je. To je to. Želim, da bo tako tudi za moje vnuke, pravnuke in naprej. Zato vabim, pozivam vse misleče, oblikujmo svoje misli in zavest za oblikovanje vizije, kakšna bo družba brez vojn. Takrat, ko bo več kot polovica zemljanov tako razmišljala, bo to uspelo.

Mag. Adolf Videnšek, civilni invalid vojn, l. kategorija