Morska molitev

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. december 2018 / 20:57

»Tvoja mama je nocoj tu, Marvan, z nama na tej mrzli obali, obliti z mesečino, med jokajočimi otročički in zaskrbljenimi ženskami, ki govorijo drugačne jezike kot midva. Med Afganistanci in Somalci in Iračani in Eritrejci in Sirci. Vsi nestrpno čakamo sončni vzhod, vsi se ga na smrt bojimo. Vsi iščemo dom.

Govori se, da veljamo za vsiljivce. Da smo nezaželeni. V svoji nesreči naj se zatečemo kam drugam. / Toda skozi šum morja slišim glas tvoje mame, ki mi šepeta v uho: 'O, ljubi moj, če bi le videli samo pol tega, kar si videl ti. Ko bi vsaj videli. Potem bi gotovo našli prijaznejše besede.' / Od strani te gledam v obraz, moj deček, trepalnice ti počivajo v nedolžnem spancu, v soju zadnjega luninega krajca se zdijo kot narisane s kaligrafskim peresom. Dejal sem ti: 'Drži me za roko. Nič hudega se ne bo zgodilo.' / To so samo besede. Očetovska zvijača. Tvojemu očetu se trga srce, ko mu tako zaupaš. Kajti nocoj ves čas mislim samo to, kako globoko je morje, kako prostrano, kako brezbrižno. Kako brez moči sem, da bi te zaščitil pred njim. / Lahko samo molim. / Molim, naj Bog vodi čoln čez valove, ko se bo obala izgubila v daljavi in nas bo razburkano morje premetavalo sem ter tja kot lupinico, ki jo lahko v hipu pogoltne. Kajti ti, ti si dragocen tovor, Marvan, najdragocenejši, kar jih je videl svet. Molim, da morje to ve. Inšalah.«

V gornjem odstavku sem si dopustil nekaj nedopustnega. Pesmi velikega pesnika, ki so sicer napisane v svobodnem verzu, sem prepisal tako, kot da so proza. A so še vedno pesem v prozi. Zato naj mi avtor ne zameri. Na koncu zapiše: »Morsko molitev je navdihnila zgodba Alana Kurdija, triletnega sirskega begunca, ki mu ni uspelo prepotovati na varno v Evropo in se je septembra 2015 utopil v Sredozemskem morju. V letu po Alanovi smrti je umrlo ali izginilo še 4176 drugih, ki so se odpravili na podobno pot. Ta knjiga je posvečena tisočem beguncev, katerih življenja so ugasnila na morju, ko so bežali pred vojno in preganjanjem.« Kdo se ne bi spomnil fotografije utopljenega dečka! Pesnitev se morda dogaja prav na tisti obali. Ali pa na neki drugi obali v Sredozemlju, kjer begunci čakajo na prevoz v Evropo. Oče pripoveduje sinu o tem, kako lepo mesto je bil njun rodni Homs, preden ga je uničila državljanska vojna. Zato jim ne preostane drugega, kot da bežijo, a pot je polna neprijetnosti in nevarnosti. Zdaj lahko le molijo, da bodo srečno prišli čez morje … Preživelim so namenjeni tudi dohodki od prodaje te knjige.