Po poteh dolenjskih slavčkov

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Izleti GG / ponedeljek, 3. december 2018 / 21:23

Trije avtobusi z izletniki Gorenjskega glasa so dva tedna nazaj vozili po poteh slavnih Dolenjcev: pesnika, prevajalca in urednika Toneta Pavčka in glasbenika Lojzeta Slaka.

Organizator iz­l­e­t­ov Gore­nj­skega glasa Gr­e­ga Flaj­n­ik je z izbiro ciljev oktobrskega izleta zadel v polno. Bralci in naročniki Gorenjskega glasa so napolnili tri avtobuse in na potovanju združili zgodovino, kulturo, arhitekturo, poezijo, glasbo in veselje, saj je bilo nekaj dni pred našimi potovanji martinovo. Najprej smo namreč obiskali ljubljanske Žale, spoznali Plečnikovo arhitekturno mojstrovino, zgrajeno leta 1940, in postali pred grobovi znanih Slovencev, tudi pesnika Toneta Pavčka in arhitekta Jožeta Plečnika. Spoštljiv obisk Žal smo sklenili z obiskom Parka zvončkov, kjer počivajo ob rojstvu umrli otroci.

Potem smo se vozili in hodili po poteh velikih dolenjskih rojakov Toneta Pavčka in Lojzeta Slaka. Oba slavčka z dolenjskih gričev imata veliko skupnega. Njuni rojstni vasi, Pavčkov Šentjurij ali Šentjurje po domače in Slakov Jordankal sta si blizu, obe v okolici Mirne Peči. Pesnik in godec sta bila prijatelja. Lojze je prelil v skladbe, ki so njegove knjige, kot je rekel sam, nekaj Pavčkovih pesmi. Oba sta umrla leta 2011. Slak 29. septembra, na dan Pavčkovega rojstva, Pavček pa oktobra. V Šentjuriju, ki je Pavčkova Vrba, nam je knjigo pesnikovega življenja in dela odprla domačinka, Slakova sorodnica Anica Barbo Levstik. Sledil je postanek v Mirni Peči, kjer so oktobra v stari šoli uredili čudovit muzej Lojzeta Slaka. V njem nam je o Slakovem življenju in glasbeni poti pripovedovala Ljudmila Bajc. Anica Barbo Levstik nas je sprejela tudi v Malem Kalu pri Barbovih, na domu Slakove mame Ane, kjer je Slak odraščal. Iz Malega Kala je odšel v Ljubljano, v svet, postal slaven in ostal skromen.

Dveletnega Lojzeta so hoteli vrniti mami in očetu na Jordankal, vendar se je na vse načine upiral. Ostal je v Malem Kalu in se skrivaj učil igranja na stričevo harmoniko. V 47-letnem glasbenem delovanju je za svoj trio in za Fante s Praprotna napisal 531 viž, ki so posnete na 58 nosilcih zvoka. Pokopan je v Šentvidu nad Ljubljano.

Pri Barbovih pa nas je čakal prečastiti sveti Martin, ki je mošt spremenil v vino in nam zabičal, da nikakor ne smemo domov brez glasbe, petja in plesa. Seveda smo ga ubogali!