Razume, kako razmišlja umetnik

Novi minister za kulturo Dejan Prešiček je prvi glasbenik na tem položaju v samostojni Sloveniji. Čeprav je velik del življenja preživel v tujini, v zadnjem desetletju pa je bil kot glasbenik in direktor Konservatorija za glasbo in balet aktiven predvsem v Ljubljani, o Radovljici, kjer je preživel del otroštva in mladosti, še vedno govori kot o svojem mestu.

Minister za kulturo Dejan Prešiček je prvi glasbenik na tem položaju v samostojni Sloveniji. Kot je poudaril še pred nastopom ministrske funkcije, si bo prizadeval kulturo znova postaviti v središče javnega interesa. Napovedal je, da se bo v ta namen zavzel za postopen dvig proračunskih sredstev za kulturo na 0,5 odstotka BDP do leta 2020, po njegovem mnenju je namreč s sedanjimi sredstvi to področje težko strateško in razvojno urediti. Prepričan je, da je treba preurediti aktualni sistem v kulturi, in sicer s pripravo novega nacionalnega programa za kulturo in sprejetjem zakona o kulturnem evru, s katerim bi država zagotovila dodatna sredstva.

Na ta način, meni, bi lahko bolje podprli kulturno produkcijo na državni ravni, sanirali ogroženo kulturno dediščino, izboljšali infrastrukturo javnih zavodov ter uredili status samozaposlenih in nevladnih organizacij v kulturi.

Dejan Prešiček je sicer glasbenik saksofonist, ki je po končanem študiju saksofona na Akademiji za glasbo v Frankfurtu kot solist in komorni glasbenik nastopal doma in v tujini. Od leta 2010 je vodil ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet.

V vlado Marjana Šarca ga je predlagala stranka SD, zato se je prejšnji teden mudil tudi na Gorenjskem, kjer je pred lokalnimi volitvami izrazil podporo strankinim županskim kandidatom. Z Dejanom Prešičkom, ki je velik del otroštva in mladosti preživel v Radovljici, smo se ob tej priložnosti pogovarjali v Radovljici.

Ste tokrat prvič kot minister na obisku na Gorenjskem?

»Bil sem že v Kranju, kjer sem se sestal s predstavniki nevladnih organizacij na temo evropske prestolnice kulture leta 2024. Projekt podpiram, ker gre za dober evropski projekt, v okviru katerega imata dve državi, Nemčija in Slovenija – vsaka pol leta – možnost gostiti evropsko prestolnico kulture. Dobro je tudi to, da razpis traja zelo dolgo – leta 2018 se pogovarjamo o projektu za leto 2025 in na ta način spodbujamo občine, da povečujejo obseg sredstev, ki jih namenjajo za kulturo, kar je tudi ena od glavnih točk ocenjevanja na razpisu. Enajst prijavljenih mest tako v daljšem obdobju povečuje proračun za kulturo, s čimer se obogati kulturno življenje, ne glede na to, kdo na koncu zmaga.«

Projekt je tako tudi v konceptu decentralizacije kulture, ki ste jo napovedali takoj ob nastopu mandata. Verjetno se lahko strinjate, da se večina projektov »visoke kulture« zgodi v Ljubljani, morda še v Mariboru?

»Absolutno se strinjam s trditvijo, da je večina kulturne dejavnosti in s tem povezanega denarja v velikih urbanih okoljih. Zato tudi podpiram projekt Evropska prestolnica kulture, kot ga je zastavil Kranj, ki vanj vključuje tudi druge kraje na Gorenjskem. Ena od mojih prioritet je definitivno ta, da bi ministrstvo tako finančno kot organizacijsko spodbujalo spremembe, ki bi omogočale izvedbo več projektov tudi na periferiji. Na kakšen način? Tako, da spodbudimo profesionalne gledališke in glasbene ansamble, slikarske galerije in druge subjekte, da so aktivni tudi izven Ljubljane – in Maribora – da so za to obvezane oziroma da jih k temu spodbujamo z razpisi. Na drugi strani spodbujamo tudi umetnike, da delujejo v svojem lokalnem okolju – mislim, da kraji pogosto ne izrabijo vsega potenciala, ki ga imajo. V Radovljici in okolici je, vemo, kar nekaj vrhunskih umetnikov, ki živijo tu. Če omenim samo dva z glasbenega področja: Jernej Brence, ki živi na Bledu in ima uveljavljen violinski potencial, ter Mateja Bajt, priznana evropska glasbenica, ki, če prav vem, še vedno živi v Zapužah ...«

Obiskali ste Radovljico, občino, ki se s kulturo rada pohvali in v kateri ste preživeli velik del otroštva in mladosti. Kako jo vidite danes?

»Radovljica zagotovo je mesto kulture, le da tega morda ne poudarja dovolj. Ima novo knjižnico, Festival stare glasbe, ki ni le eden najstarejših, ampak tudi zelo dober festival z odličnim konceptom, ki privablja veliko ljudi, muzej ... Radovljica ima tudi dovolj potenciala v publiki. Ima ogromno zelo kreativnih ljudi, ki delujejo na različnih področjih. Morda ji manjka le neka institucija, zavod, ki bi vse to med seboj dobro povezoval. Velikokrat je v praksi to odvisno od določene osebe, ki ima dovolj energije in jasno vizijo. Včasih je to delo odlično opravljala Alenka Bole Vrabec.«

Vaše profesionalno in zasebno življenje zaznamujejo številni prehodi med različnimi kulturami. Kako v luči relativne majhnosti Slovenije razumete multikulturnost?

»Multikulturnost v smislu izmenjave je danes že nekaj zelo običajnega. Predvsem s sistemom Erasmus na univerzah, ki ga dobro poznam. Še vedno namreč učim na Akademiji za glasbo – sicer zdaj, ko sem minister, malo manj, pa vendarle. Študentje so danes zares veliko v tujini, kar je dobro, saj to človeku da neko odprtost. Ko sem sam odšel v tujino leta 1989, nas je bilo relativno malo, ki smo se odločili za študij zunaj domačega okolja, a je bila izkušnja izjemna. Dobro je, če greš v tujino, tudi zato, ker tam spoznaš ljudi, ki jih nato lahko pripelješ v svojo domovino. Obenem je zelo pomembno, da znamo ohraniti to, kar imamo – svojo identiteto, značaj, posebnosti, tudi mikro posebnosti – a biti vseeno odprti za zunanje vplive, ki človeku dajo mnogo novega, spodbudijo razmislek in spoznanja, ki jih doda v svojo identiteto in se ob tem razvija. Sicer pa je danes svet tako globalen, da si težko zares zaprt, tako kot smo bili včasih.«

Kakšne so prednosti ministra, ki je glasbenik?

»Razume proces dela umetnika. Ni zgolj uradnik. Razume. Če mi glasbenik reče, da ima težavo, ne potrebuje dveh ur, da mi razloži, kje natančno je njegova težava, ker vem. Sicer imaš kot minister omejitve, ne moreš rešiti vsega, a lahko vsaj rečeš: Seveda, razumem.«

V nagovoru ob prevzemu ministrskega mandata ste povzeli besede Cirila Zlobca. Rekli ste, da se boste zavzemali za čim manj politike v kulturi in čim več kulture v politiki. Kako vam gre?

»Dobro. Dokler nisem postal minister, nisem bil nikoli politično aktiven. Zdaj se zelo trudim za čim več kulture v politiki: člane vlade vabim na razne predstave, koncerte, tudi sam še vedno poskušam vsaj nekaj časa posvetiti ustvarjanju: 23. novembra imam tako v okviru knjižnega sejma projekt s pisateljem Florjanom Lipušem, ki je prav letos dobil najvišje avstrijsko priznanje v kulturi. Jaz bom skupaj z nekaterimi kolegi igral, on bo pa bral. Torej skušam ostati blizu umetnosti, še vedno ustvarjati, kljub temu da nimam veliko časa.«