Invalidka, ki znova študira in vstopa v lokalno politiko

Ana Urbanec je tridesetletnica z Zgornje Bele. Že celo življenje je na invalidskem vozičku, kar pa je ne ovira pri uresničevanju njenih želja in ciljev. Pred kratkim si je zastavila novega: vpisala je magistrski študij inkluzivne pedagogike, njeno življenje pa bo dodatno popestrila še lokalna politika. Izvoljena je bila namreč v občinski svet Občine Preddvor.

Številni vas poznajo kot pozitivko na invalidskem vozičku. Kako bi se predstavili?

»Invalidski voziček je moj spremljevalec že celo življenje. Imam diagnozo hondrodisplazija, zraven še pritlikavost. Kljub temu sem pozitivna oseba, ki se rada smeje in je dobre volje. V družini smo štirje otroci. Sem najmlajša in vsi po malem skrbijo zame. Živim v hiši s starši in sestro, ki ima že svojo družino in ima tri majhne otroke. Med seboj si veliko pomagamo. Sem zaposlena in znova tudi študentka.«

Vaša invalidnost ni bila ovira na izobraževalni poti. Kako je ta potekala?

»Osnovno šolo sem obiskovala v CIRIUS-u v Kamniku, kamor sem se vozila dnevno. Iz Kranja je bil organiziran prevoz. Do Kranja in potem nazaj me je vozila večinoma mami. V Kamniku sem obiskovala tudi srednjo šolo, in sicer Gimnazijo Rudolfa Maistra. Že od nekdaj mi bolj leži naravoslovje, po drugi strani pa sem si želela postati tudi specialna pedagoginja. Ko sem se odločala za fakulteto, so bile možnosti tri: matematika, fizika in specialna pedagogika. Odločila sem se za fiziko in po izobrazbi sem diplomirana meteorologinja geofizičarka.«

Ste imeli kaj težav?

»Tako v osnovni kot srednji šoli sem imela spremljevalca, tako da mi je bilo s tega vidika nekoliko lažje. Sicer pa je šolanje potekalo kot pri vseh drugih. Na gimnaziji sem bila v razredu še s tridesetimi drugimi.«

Kako to, da se niste odločili za gimnazijo kje bliže domu?

»Če bi se odločala danes, bi se verjetno odločila za Gimnazijo Kranj, a takrat te možnosti ni bilo. Gimnazija v Kamniku je imela dvigalo, kar mi je omogočalo prehod iz enega v drugo nadstropje, kranjska takrat še ne«.

Spomini na srednješolska in študijska leta?

»Povsod imam zelo dobre izkušnje. V srednji šoli sem se s sošolci dobro razumela. Nekateri so mi bili zelo blizu, drugi manj, a to je običajno. Že na zavodu so me morda malce ''strašili'', da bo na fakulteti drugače, bolj neosebno, a so mi bila tudi študentska leta zelo všeč. Sem uživala. Če bi jih lahko podaljšala, bi jih takoj.«

Po diplomi je sledilo iskanje zaposlitve. Ste imeli kakšne težave, so na vas gledali drugače, vam morda predlagali, da ne greste v običajno zaposlitev?

»Za invalide, ki se želijo zaposliti, obstaja organizacija Center Kontura, ki se ukvarja s posameznikom invalidom, mu izdela zaposlitveni načrt, kjer so ugotovljene zmožnosti zaposlitve posameznika. Dokler te ne spoznajo kot osebo in ne spoznajo tvojih kvalitet, je težko dobiti priložnost. Z domačimi smo naredili natančen načrt, kako te začetne ovire premagati, potem pa je steklo.

Zaposlitev sem dobila na OŠ Matije Valjavca Preddvor, kjer pomagam otrokom z različnimi učnimi težavami. Zaposlitev sta mi omogočili Občina Preddvor in šola. Zaposlena sem za polni delovni čas in rada hodim v službo, rada pomagam učencem. Večinoma imam na uri samo enega učenca, največ pa dva hkrati.«

Kako učenci sprejemajo vašo drugačnost?

»Ob prvem stiku so morda nekoliko presenečeni. Imajo veliko vprašanj in brez zadržkov jim vse pojasnim. Pravzaprav jih še spodbujam, da kaj vprašajo, če jih zanima, da to razrešimo na prvi uri in nato delo poteka nemoteno naprej. Vedo, kakšne so moje gibalne omejitve, tako da, če mi na primer kdaj na tla pade pisalo, ga takoj poberejo. Mislim, da jim je moja invalidnost še dodatna spodbuda za delo, poleg tega vidijo, da tudi osebe s posebnimi potrebami zmoremo marsikaj, če nam okolje da priložnost, da pokažemo svoja močna področja. Jaz sem priložnost k sreči dobila in za to sem hvaležna.«

Smo v dobi vseživljenjskega učenja, kar velja tudi za osebe s posebnimi potrebami. Odločili ste se za nadaljnji študij. Kako to?

»Ker delam z učenci z različnimi učnimi težavami, sem za pridobitev novih znanj na tem področju v letošnjem študijskem letu vpisala magistrski študij inkluzivne pedagogike. Uživam pri delu z otroki in rada bi jim karseda najbolje pomagala. Študij mi je za zdaj zelo zanimiv in uspešno sem opravila tudi že prvi izpit. V naslednjih približno treh letih jih bo kar veliko, a mislim, da bo šlo.«

Kako gledate na inkluzijo, na vključevanje oseb s posebnimi potrebami?

»Če se osredotočim le na redne osnovne šole, mislim, da se vedno bolj uveljavlja, kar je tudi prav. So pa za delo z učenci s posebnimi potrebami potrebni drugačni pristopi, različne prilagoditve, ki jih nekateri učitelji uveljavljajo, drugi se še preveč držijo ''starih'' metod. Na splošno inkluzija prinaša pozitivne stvari tako za tistega, ki ima posebne potrebe, kot za tiste okrog njega – in tega se družba na splošno še premalo zaveda. Gre pa na bolje.«

Inkluziven bo pri vas v novem mandatu tudi občinski svet Občine Preddvor. Izvoljeni ste bili za občinsko svetnico.

»V življenju želim pomagati vsem, ki si pomoči želijo, če je le v okviru mojih zmožnosti. Sama se verjetno ne bi podala v te vode, vendar je bil splet okoliščin takšen. Bila sem izvoljena in pred mano je še en nov izziv.«

Vam ob vsem tem ostane še kaj prostega časa?

»Nekaj ga je. Preživljam ga večinoma v družbi domačih. Imam sedem nečakinj in nečakov in veliko smo skupaj. Poleg tega rada spijem kakšno kavo, veliko sem tudi zunaj. Z vozičkom naredim precej kilometrov.«

Vaše želje?

»Uspešno zaključiti študij inkluzivne pedagogike in ostati v šolstvu.«

Kako vam vse skupaj uspe?

»K temu veliko prispeva tudi sprejetost, podpora doma. Vedno so mi pripravljeni pomagati in me podpirajo na moji poti, tudi študijski. Koliko kilometrov so že naredili zame! Še sedaj me mama vozi v službo, če je slabo vreme, pa na študij in potem nazaj. Če ne bi imela takšne podpore, ne bi prišla do vsega tega. Zelo sem jim hvaležna. Vsa čast jim. Ne glede na vse sem pozitivna oseba, vedno najdem rešitev, vedno se odpre nov cilj in mu greš naproti. Želim si dosegati cilje, ki si jih postavim v življenju. Sem invalidka, ki premaguje ovire, ki ji pridejo na pot, ter sebi in drugim dokazujem, da je nemogoče včasih tudi mogoče.«