Frontna linija

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 15. november 2018 / 17:02

Creta di Colinetta/Cellon/Frischenkofel (2238 n. m.) – Del nekdanje tirolske fronte. Po poteh italijanskih alpinov iz prve svetovne vojne. Zavarovana plezalna pot, ki ne preseže zahtevnosti C.

Gorski prelaz Plöcken (Plöckenpass), na meji med Italijo in Avstrijo, leži na nadmorski višini 1357 m, v samem osrčju Karnijskih Alp, smo obiskali že pretekli teden. Zapeljemo se v Italijo, skozi Trbiž, nato pa stari cesti proti Vidmu / Udinam, sledimo do Tolmezza, kjer zavijemo desno na gorsko cesto, ki nas skozi številne serpentine pripelje do prelaza. Tokrat bomo obiskali vrh, ki ima tri različna imena: Creta di Colinetta/Cellon/Frischenkofel. Vrh je bil v času prve svetovne vojne del t. i. tirolske fronte, poleg soške fronte drugo bojišče italijanske vojske. Fronta se je začela v Julijskih Alpah, severno od Rombona, in je potekala čez zahodne Julijske Alpe, Karnijske Alpe, Dolomite, južno Tirolsko ter se zaključila na prelazu Stelvio. Fronta, dolga 450 kilometrov in s povprečno nadmorsko višino 2500 m, je bila najzahtevnejše bojišče prve svetovno vojne.

S parkirišča na prelazu se usmerimo na makadamsko pot in sledimo oznakam št. 147 za Cellon. Po nekaj deset metrih se odcepimo desno na staro vojaško mulatjero, po kateri se vzpenjamo po južnih pobočjih gore Cellon, v okljukih prečimo strme travnike. Levo zavija pot proti koči Marinelli, mi nadaljujemo desno. Ko pridemo pod skale, zavijemo desno v smeri ferate Steinbergerweg, levo gre običajna pot na Cellon, po kateri bomo sestopili. Gremo skozi oba tunela, hodimo po panoramski mulatjeri, ko nas smerokaz usmeri strmo levo navzgor. Ko pot začne vijugati po rušju in grušču, moramo biti pozorni, da se držimo desno, sicer pridemo pot steno težje ferate. Ko steza začne vijugati skozi rušje, grušč in skale, bodimo pozorni, da nas ne zavedejo številne stezice. Držimo se desno, strogo za markacijami, sicer bomo prišli do vstopa v težjo ferato Senza Confini. Smerokaz nas usmeri prečno desno, na travnato pobočje vzhodne strani gore, malenkost celo izgubimo višino, in že smo na vstopu v našo zavarovano plezalno pot, Steinberger Weg.

Začetek poti nas usmeri v grapo, prečimo v desno in se povzpnemo strmo navzgor. Svet je travnat in skalnat. Jeklenica nas nato vodi v levo, proti grapi, v katero se s pomočjo dveh skob tudi spustimo. Grapo nato prečimo po njeni levi strani. Strmo napredujemo, zahtevnost je A/B. Pot, ki je bila narejena leta 1965, spominja na naše zavarovane plezalne poti. Ne bi je označila za ferato. Nato sledi nezavarovan del vzpona, ki je plezanje prve težavnostne stopnje. V čisti užitek, pa še skala je trdna. Markacija na dnu grape nas usmeri levo. Pred nami je le še vršni del zavarovane poti, strm, in že smo na grebenu. Z leve se priključita dve poti, tista od ferate Senza Confini in običajna pot na vrh. Do vrha Cellona nas loči še približno dvajset minut vzpona.

Med vzponom na vrh gremo mimo številnih vojaških objektov, ki govorijo zgodbo krvave vojne zgodovine izpred sto let. Cellon ima dva vrhova, vzhodnega in zahodnega. In iz izkušnje govorim, da običajno le Slovenci obiščemo oba. Če sta si pa tako blizu ... Kaj pa je tistih nekaj metrov sestopa in vzpona. Z vrha se nam odpre razgled na vrhove nad Mokrinami, na Polinik, v daljavi sta Sernio in Grauzaria pa Monte Chiavals itd. Ko pogledamo na zahod, pa se pokažejo markantni Dolomiti …

Z vrha sestopimo do grebena, kjer smo sestopili iz zavarovane poti, nato pa sledimo poti 147 nazaj v dolino. Klobaso zašpilimo pred odcepom proti predorom, od tukaj naprej pa nam je pot dobro poznana od vzpona.

Varianta vzpona po opisani poti je tudi od plazovnih galerij skozi daljši vojaški oskrbovalni rov avstrijske vojske. Obvezna je uporaba čelne svetilke, saj je rov dolg 183 metrov.

Nadmorska višina: 2238 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 5 / 5