Koroški »mohorjani« na Gorenjskem

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sobota, 3. november 2018 / 09:14

Knjižni dar Mohorjeve založbe iz Celovca, najstarejše slovenske založbe, ki jo je v Celovcu daljnega leta 1851 pomagal postaviti na noge škof Anton Martin Slomšek, je še vedno priljubljeno branje Slovencev na Koroškem. Tradicionalna koledar in Pratika ter drugo čtivo so vsa leta izhajanja, do današnjih dni, širili in ohranjali slovensko besedo tudi v letih, ki za Slovence niso bila najbolj prijazna, in bili nevidno vezivo med našimi rojaki na Koroškem. Da »mohorjanke« – kot radi rečejo knjigam Mohorjeve založbe – najdejo pot v slovenske domove, imajo največ zaslug poverjenice in poverjeniki, ki leto za letom obiskujejo koroške domove in priporočajo Mohorjeve knjige.

Mohorjeva založba jih vsako leto nagradi z izletom. Letos so za potovanje izbrali Gorenjsko in dva njena bisera: Brezje in Begunje. Zaradi Marije Pomagaj, ki je čaščena tudi med Slovenci na Koroškem, in Avsenikov, ki so svojo glasbeno potovanje na tuje začeli prav med Slovenci na Koroškem. Pretekli petek je tako Roman Till, ki je pri Mohorjevi založbi zadolžen tudi za sodelovanje s poverjeniki, te najprej pripeljal na Brezje. Tu so romarjem, med katerimi je bil tudi ravnatelj Mohorjeve Franc Kelih, maševali brezjanski pater Viktor Papež, župnik z Radiš na Koroškem, sicer Prlek po rodu, Marjan Plohl in pliberški dekan Ivan Olip. Sodelavka Romarskega urada Urša Klobučar pa jim je predstavila Muzej jaslic. Begunje in Avsenikov dom je bila druga gorenjska postaja koroških popotnikov. Po kosilu, za katero je bila ena ura popoldne pravi čas, je sledil ogled Muzeja Avsenik, v katerem jim je Nejc Poljanec predstavil enkratno življenjsko in predvsem glasbeno zgodbo Jožovčevih bratov Vilka in Slavka, njunega ansambla in njegovih glasbenih vrhuncev.

»Izletniki so bili nad obiskom Gorenjske navdušeni, čeprav so mnogi med njimi te kraje že obiskali,« mi je po izletu napisal Roman Till, sin Slovenca in Avstrijke. In to v lepi slovenščini, s katero se je resneje srečal šele po vpisu na Slovensko gimnazijo v Celovcu.