Cena ni bila majhna

Ni res, da so debeli srečni ljudje, 2. del

»Vedela sem, da zmorem. Po skoraj dveh letih sem pristala na sedemdesetih in čez kakšno leto na šestdesetih kilogramih. Stari znanci me niso več prepoznali. Tudi sicer sem se zelo spremenila. Na zunaj in na znotraj. Začela sem teči. Sprva po Poti spominov okoli Ljubljane. ''Ti zmoreš več!'' mi je govoril sin, ki je bil prav tako zelo ponosen name.«

Anja potem nadaljuje s svojim bolj »shujšanim« delom življenjske zgodbe: »Kar naenkrat so me opazili tudi moški, kar je bila zame, totalno zafrustrirano in brez samozavesti, velika čast. V skupini ''odvisnikov'', ki sem jo obiskovala, je bil tudi Janez. Njegove težave, če jim sploh lahko tako rečem, so bile drugačne: ni mogel pozabiti žene, ki mu je ušla in mu pustila dva otroka. Prav tako je bil preveč cmeraste sorte, da bi se uprl sorodstvu, ki mu je trkalo na vrata in razgrabljalo posestvo, ki ga je po smrti očeta prevzel. Vrsto let je zato tolkel revščino. Kljub razliki v izobrazbi sem se navezala nanj, saj se mi je zdel zelo nebogljen in potreben pomoči. Že ob prvem obisku sta se dobro ujela tudi z Luko. Imela sem hiter avto, tako da malo več kot petdeset kilometrov poti v službo ni bil noben problem. Janeza sem prepričala, da je vzel v najem več travnikov, njiv in pašnikov. Imela sem kar nekaj prihranjenega denarja, s katerim sva obnovila hlev in hišo. Zelo dobro sem se razumela tudi z njegovima hčerkama. Ko sta se po osemletki preselili v Ljubljano, na srednjo šolo, mi je bilo hudo. Žal sem ob vseh idejah, ki sem jih želela udejanjiti, pozabila nase. Spet sem se začela rediti, in ko je tehtnica pokazala petnajst kilogramov več, kot sem jih imela nekoč, sem v sebi začutila veliko paniko. Žal sva z Janezom ravno takrat preurejala kozolec v apartmaje, pa sem zato osebne travme odgnala kot sitne muhe. Sanjala sem namreč o tem, da bi s časom ostala doma, vzgajala zelenjavo, sadje, izdelovala sir, skrbela za čebelnjak ter, seveda, za morebitne goste. A človek obrača, življenje obrne!

To, da ''revni brat'' ni bil več reven, ni šlo v račun Janezovi žlahti, še manj dvema bližnjima sosedoma. Slednja sta začela hujskati lastnike zemlje, ki jo je imel Janez v najemu, naj najemno pogodbo prekinejo. Bratje in sestra pa so pritiskati nanj, češ vidimo, da si pred nami skrival premoženje, daj še nam kaj! Skoraj vsak konec tedna so se pripeljali na obiske. Pričakovali so, da jim bom v zameno za vso žlehtnobo še stregla. Žal so se zmotili. Janez, ta presneti cagavec, pa tega ni prenesel. Kri ni voda, je trmaril in žlahti nosil na mizo, kot bi bile zaloge v shrambi brez dna! Ko sva bila spet sama, sva se zaradi tega sprla. Prišlo je celo tako daleč, da sem mu zagrozila, da bom vse skupaj pustila in šla. Še prej pa bom pobrala, kar je bilo mojega. In tega ni bilo malo! Janez je bil prepričan, da le grozim in pleteničim tja v tri dni. Šele ko sem mu vrgla na mizo fascikel z vsemi računi, ki so bili izstavljeni na moje ime, se je prijel za glavo. Spoznanje, da je skoraj vse, kar imava, moja zasluga, ni bilo lahko. Vedela sem, da sem ga z ''razkritjem'' prizadela, a sanjalo se mi ni, da toliko! Brez besed se je izselil iz spalnice, začel si je kuhati sam, mojega Luke ni niti pogledal več. Celo njegova lastna otroka sta se postavila na mojo stran. S pomočjo odvetnika sem potem zaščitila svoje premoženje, drugega mi ni kazalo. Vsaj občutek, ko je Janezova žlahta odhajala od hiše z dolgimi nosovi, je bil božanski!

Kljub temu pa notranje nisem bila zadovoljna. Karierno sem bila zelo uspešna, tudi sicer mi ni nič manjkalo. Le ti presneti kilogrami in Janezova trma! Pustila sem ga pri miru, kaj sem hotela drugega! Mislim, da bi vsaka ženska, ki bi se znašla na mojem mestu, ravnala enako! Je sploh kje kakšna, ki ji moški cmerar odgovarja?!

Najin odnos je zašel v slepo ulico, ni mu bilo več pomoči. Vsakršna empatija, ki sem jo čutila do njega, je izginila. Noč in dan sem razmišljala, kaj naj naredim, da se rešim iz te godlje. Nazadnje mi je pomagal kar sam. Predlagal mi je, da mi preostanek kmetije proda, ker me ne more niti videti več, kaj šele, da bi z menoj živel pod isto streho. Bilo mi je prav. Denarja mi ni manjkalo, lahko sem ga izplačala. A sem bila tudi jaz malo zlobna, pa sem ga špiknila, če odhaja zato, ker sem veliko uspešnejša, kot je on. Nekaj časa je gledal vame, potem pa je zinil: ''Poglej se v ogledalo, pa boš videla, kako uspešna si!'' S temi besedami je smrtno ranil mojo nečimrnost, res jo je! Nihče me še ni tako prizadel kot v tistem trenutku on. Drži, da sem imela denar, da sem bila zato malo bolj vzvišena in ohola, a kaj, ko sem imela tudi skoraj 130 kilogramov!

Da bi bile težave še bolj zamotane, sta postala Luka in Janezova hčerka – kljub razliki v letih – par. Ireno sem imela zelo rada, a da jo je imel rad tudi Luka?! Tega si nisem niti predstavljala.

Obveznostim, ki so se mi z Janezom odhodom nakopičile, so postale preveliko breme. Imela sem srečo, da sem se lahko v službi dogovorila za šesturni delavnik. Šli so mi na roke, menda zato, ker me niso hoteli izgubiti. Potem so – končno že – odprli tudi težko pričakovani del avtoceste, ki je skrajšala čas vožnje v službo na polovico.

Ravno sem se vrnila iz Švice, kjer sem bila na strokovnem izobraževanju iz sirarstva. V moji odsotnosti sta – in to kljub mladosti – za dom skrbela Luka in Irena. Po dolgem času me je obiskala najmlajša sestra. O njeni obilnosti že zdavnaj ni bilo več sledu. Kot po navadi – prišla si je izposodit nekaj denarja. Ne vem, kam ga je dajala, ker je bila zmeraj brez. Še za bencin ni imela, in to čeprav je zelo dobro zaslužila. Beseda je dala besedo, zanimalo jo je, kje bom (če bom) imela lastno sirarno. Ker sem morala skuhati še kosilo, sem ji le dala ključ in ji rekla, naj gre sama pogledat. Ni minilo pet minut, ko zaslišim grozen krik. Šel je skozi kosti. Na smrt sem se ustrašila: stekla sem za njo, in ko stopim na prag, so mi klecnila kolena: na vrvi je visel Janez. Neznosno je smrdelo, saj je bil mrtev že več kot teden. Veliko kasneje mi je eden od policistov prinesel poslovilno pismo, v katerem me je Janez prosil, naj poskrbim za njegova otroka. Še zmeraj sem bila v šoku, nisem vedela, kje se me glava drži. Sploh ker me je njegova žlahta obtoževala, da sem za smrt kriva jaz. Dneve in dneve, zlasti ponoči, sem tuhtala, kaj sem, morda, storila narobe. Je Janeza prizadelo to, da sem imela denar on pa ne? Ga je razjedala zavist? Me je zaradi denarja začel sovražiti, še preden mi je prodal preostali delež? Po vasi se je govorilo marsikaj. Nekatere zgodbe so bile naravnost grozljive, povedali so mi, da je s samomorom grozil že prvi ženi, ki je raje odšla od njega, kot pa da bi grožnje prenašala. Klevetanje se mi ni zdelo čisto verjetno, sploh ker je pri Janezu pustila oba otroka. Slišala sem tudi, da so imeli že njegovi predniki samomorilna nagnjenja, da se je pod to streho dogajalo marsikaj. Nekateri ljudje so mi težave privoščili, drugi so prišli do mene in me vprašali, kako mi lahko pomagajo. Sestra je, to tudi lahko povem, potrebovala pomoč psihiatra. Trajalo je skoraj dve leti, da je vsaj malo prišla k sebi.

Edina dobra stvar v vsej tragediji je bila, da sem začela izgubljati kilograme. Manj kot sem mislila nanje, hitreje so plahneli. Irena, ki je bila od Luke štiri leta starejša, je diplomirala na agronomiji. Ko smo bili na podelitvi diplom, me je predstavila svojemu mentorju: ''To pa je moja mama.'' Lepo. Nepozabno.

Teči sem začela, preden je tek postal slovenski modni šport. Kljub letom sem v zelo dobri kondiciji. Lahko bi rekla, da sodim med uspešne ženske. Cena za to pa ni bila majhna.«

(Konec)