Ivan s klanca siromakov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 07:58

V Mestni knjižnici Kranj sta aktualni strip Ivan Cankar: podobe iz življenja predstavila avtorja – scenarist dr. Blaž Vurnik in risar Zoran Smiljanić. Strip je mojstrovina, vredna pisateljevega imena.

Kranj – Že preizkušen avtorski tandem – zgodovinar, zaposlen v Mestnem muzeju Ljubljana, dr. Blaž Vurnik, in Kranjčan Zoran Smiljanić, slovenski stripovski avtor iz prve vrste – je pred tremi leti že navdušil s stripovsko zgodbo Spomini in sanje Kristine B. o Ljubljani med drugo svetovno vojno. »Že ko sva končala prvi skupni strip, je bilo jasno, da bomo čez tri leta vsi, ki kaj počnemo v kulturi, obsedeni s Cankarjem in obeleževanjem stote obletnice njegove smrti. V Mestnem muzeju smo pripravili večjo razstavo, sam pa sem se lotil branja Cankarjevih del. Brez smiselnega reda, kar mi je prišlo pod roke. Njegova literatura je sestavljena iz zelo dobrih stavkov. Izpisoval sem si jih in ugotovil, da bi se jih dalo uporabiti še na kakšen drug način kot zgolj za razstavo. Njegove besede so odlična diagnostika slovenske družbe tistega časa, ki je še kako aktualna in velja tudi za današnji čas. Nikoli po letu 1945 ga nismo tako aktualizirali, kot ga danes,« je povedal Blaž Vurnik in dodal, da je bila ideja vse to zapakirati v strip še toliko bolj izvedljiva, ker je Cankarjevo življenje odlično dokumentirano – tudi zaradi bogate korespondence, ki jo hrani NUK. Ta je sicer izšel kot posebna izdaja Stripburgerja v sozaložništvu Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Foruma Ljubljana.

Cankar je bil zoprn tip

Zgodba v stripu je zasnovana kronološko skozi pisateljevo življenje in njegove postaje, od Vrhnike, Ljubljane, Dunaja do Pulja, Sarajeva, Slovenskih goric in Rožnika in Žal. »Že njegovo življenje kot tako je zelo zanimivo in Blaž je odlično združeval elemente njegovega značaja v posamezne prizore. Sam sem se tokrat precej zabaval tudi s packami, ki so tudi izraz Cankarjevega početja,« pove Zoran Smiljanić, ki je njegov karakter pokazal že v uvodnih šestih portretih, kjer ga prikaže kot intelektualca, politika, brkača pa tudi pijanca in ženskarja. Tako svetnika kot hudiča. »Cankarja so vseh sto let čistili, zato ga ne poznamo po nekaterih njegovih značajskih lastnostih, ki govorijo, o tem, da ni bil ravno prijeten človek. Prej zoprn,« opozarja Vurnik; da je znal zelo lepo pisati ženskam, po drugi strani pa je bil zelo izkoriščevalski, zlasti do svojega brata Karla, ki je bil v Ljubljani skorajda njegov služabnik. Časopisi so mu izplačevali najvišje honorarje, v stripu pa izvemo, da jih je tudi hitro potrošil.

Avtorja sta pisateljevo zgodbo upodobila tudi skozi različne citate, saj je Cankar v svojih delih zelo avtobiografski. Skorajda iz prve roke spoznavamo okoliščine pisateljevega ustvarjanja in političnega udejstvovanja ter njegovih življenjskih poti in stranpoti. »Cankar me je zanimal tudi z vidika, kako neko ozadje ali dejanska situacija v nekem času vplivata na človeka – tudi on kot posameznik ni živel izven časa in prostora,« pojasnjuje Vurnik. Nekaj časa je živel pri Ivanu Tavčarju, ki mu je posojal knjige, Cankar pa jih pogosto ni vračal, zato ga je ta nagnal. Spoznamo različne pisateljeve ljubezni, ki jih ni bilo malo. Včasih so mame morale braniti svoje hčere pred njim. Nemalokrat se je sprl s tem ali onim piscem, novinarjem, ljubljanskim pomembnežem.

Vurnik je odlično obdelal vse te pomembnejše situacije, Smiljanić jih je mojstrsko izrisal. Njegova risba, izrazi na obrazih, izostreno in smiselno kadriranje mnogokrat govorijo sami po sebi – brez besed. Recimo pripetljaj z mamo in kavo, pesnikov usodni padec po dolgih stopnicah, ki se vijejo od vrha do dna strani, izjemno domiseln je v upodabljanju vseh smrti okrog pisatelja. Smiljanić je prvi, ki je Cankarju narisal njegovo moškost, ko je bil ta navdušen nad razstavo secesije na Dunaju.

Vurnik na aktualen način zaključuje Cankarjevo življenjsko zgodbo: 11. decembra 1918 se je izteklo življenje pisatelja, ki je Slovencem nastavil množico bridkih podob v ogledalu njegove sodobnosti. Te podobe so tako brezčasne, da ob njih lahko zardevamo še danes. Umrl je v trenutku, ko je ugašal svet, kakršnega je poznal, in ko je nastajal nov, ki ga je napovedoval in pričakoval. Zapisano drži, mar ne? Dodatno pa jih v svoji stripovski nesramnosti risar razlaga v zaključnih šestih Cankarjevih portretih v podobi kapitalista, reveža, delavca, partizana, domobranca, samoljubnega aktualnega predsednika, trpečega odrešenika na križu, »čustvenčka« in krohotajočega se bralca pričujočega stripa. Kako že gre stara fraza: Ivan Cankar: podobe iz življenja je strip, ki ne bi smel manjkati na nobeni knjižni polici.