Po železni cesti od Reteč do Šanghaja

Jure in Drejc Omejc iz Reteč – oče in sin, ki sta se junija letos na zadnji šolski dan podala na potovanje s transsibirsko železnico. Na prvi vlak sta se usedla v Retečah, zadnji ju je pripeljal v Šanghaj. Zamenjala sta šestnajst različnih vlakov. Nepozabno doživetje.

»Šla sva z vlakom od Reteč do Šanghaja. Skupaj je bilo to 24 dni, od tega devet celih dni na vlaku, preostalo v mestih, kjer sva se ustavljala. Zamenjala sva 16 različnih vlakov. Najine glavne postaje so bile Moskva (od Reteč 48 ur, sedem vlakov, ena bolj neprespana noč), četrto največje rusko mesto Jekaterinburg, Tajšet (majhno sibirsko mesto), Irkutsk (sibirski Pariz, kot so mu včasih rekli), Ulan Bator v Mongoliji, Peking in Šanghaj. Nazaj sva šla z letalom. Potovanje naju je stalo skupaj 4500 evrov,« je Jure Omejc predstavil osnovne podatke potovanja očeta in desetletnega sina. Za Drejca je bila to prva tovrstna izkušnja, Jure je vajen potovanj – predvsem s kolesom še iz časov, ko še ni imel družine.

Idejo za potovanje je dal desetletni Drejc

Na Železniški postaji Reteče sta v pogovoru obujala spomine na potovanje, ki se je začelo 22. junija zjutraj. Drejc je šel namesto v šolo, bil je to njegov zadnji šolski dan v četrtem razredu, na vlak. »Še enkrat bi šla,« sta si enotna dobre tri mesece kasneje. Ideja za takšno potovanje je zorela že nekaj časa, dal pa jo Drejc. »Zelo so mi všeč vlaki. Prebiral sem knjigo, v kateri je bila opisana transsibirska železnica,« je povedal, Jure pa je dodal: »In potem sva prišla na idejo, da bi šla po tej železnici – skupaj kot oče in sin – za njegovih deset let.«

Na tekmi nogometnega svetovnega prvenstva

Priprave so bile kar dolgotrajne. »Odločitev je padla pred letom in pol, skoraj eno leto prej je bil storjen prvi korak: nakup vstopnic za svetovno nogometno prvenstvo. Oba imava rada nogomet, Drejc ga tudi trenira, in sva rekla, da če že greva po tej poti, si lahko ogledava tudi tekmo svetovnega prvenstva. Vstopnice so bile v predprodaji od lanskega septembra. Kupila sva ju za 27. junija v Jekaterinburgu, nisva pa vedela, katera tekma bo takrat, saj je bil žreb decembra. Izkazalo se je, da imava vstopnici za tekmo med Mehiko in Švedsko, zadnji krog v skupini. Jaz sem navijal za Mehičane, Drejc za Švede, na koncu smo bili zadovoljni vsi, saj sta se obe reprezentanci uvrstili v nadaljnji krog tekmovanja,« je povedal Jure in dodal, da je bilo prvenstvo dobro organizirano, vzdušje pred tekmo in po njej je bilo odlično: »Žal bi nama bilo lahko, če ne bi šla. Mesto je bilo polno navijačev iz Mehike. Ko sva jih spraševala, koliko jih je prišlo v Rusijo, je nekdo rekel, da 250 tisoč. Pri njih je nogomet kot religija. Zanimivo pa, da je bila povprečna starost mehiškega navijača trideset let ali še manj, švedskega, bilo jih je neprimerljivo manj, pa petdeset let in več.« Po nakupu vstopnic za nogometno svetovno prvenstvo sta začela urejati še druge stvari: vozovnice za vlak, prenočišča, vizume za tri države ... »Vse se nama je izšlo po načrtu, kot sva imela planirano,« je dejal Jure.

Srečala sta veliko zanimivih ljudi

Že na vlaku sta srečala veliko zanimivih ljudi. »Transsibirska železnica je, kot je slišati, med zahodnimi turisti zelo priljubljena. Vendar je v Rusiji veliko vlakov in običajno so polno zasedeni, tako da sva jih srečala le malo. Večinoma so bili na vlakih Rusi. Vzela sva vozovnici za drugi razred, za kupe za štiri osebe. Drugače je bilo na vlaku iz Irkutska v Ulan Bator v Mongoliji, na katerem so prevladovali turisti, na Kitajskem sva vzela lokalni vlak, kjer so bili znova večinoma domačini. Srečaš različne ljudi. Na vlaku iz Jekaterinburga so bili na primer najini sosedje trener in 16 otrok iz Jakutska, ki so se udeležili državnega prvenstva v streljanju nekje blizu Jekaterinburga. Imeli so šest dni prvenstva in dva dni poti tja in dva nazaj z vlakom in letalom. Pozimi imajo štiri mesece temperature v povprečju štirideset stopinj pod lediščem,« je Jure povedal eno izmed zanimivosti. Bilo jih je veliko, zato bosta o potovanju organizirala potopisno predavanje.

Največje doživetje Kitajska

»Transsibirska železnica je zanimiva. Je nekaj posebnega, je le najdaljša železnica na svetu,« pravi. Kaj jima bo najbolj ostalo v spominu? Juretu je bila kot narava najbolj všeč Sibirija, kot doživetje pa Kitajska, ker je vse tako drugače kot pri nas. Pravi, da ima večina povsem izkrivljeno predstavo o Kitajski. Zelo ga je presenetil red, pravi izziv pa je bilo sporazumevanje. Drejc je najprej omenil Šanghaj, njuno zadnjo postajo, vožnjo z vlakom, pot čez Sibirijo, kjer so mu v spominu ostale številne breze ... Pisal je dnevnik in vanj dnevno beležil pot, dogodke, zanimivosti ... V posebni škatli ima shranjene spominke, tudi denar. In še nekaj je omenil: da je na Kitajskem jedel celo žabe. Potovanje je desetletnika zagotovo vsaj malo spremenilo. Jure je na to temo dejal, da so doma rekli, da se je vrnil samozavestnejši.

Čez dve leti na pot znova oče in prvič drugi sin?

Potovanje očeta in sina je uspelo. »Glede na to, da je še otrok, na poti nisva imela nobenih težav. Bilo je tako, kot bi šel s prijateljem,« pravi Jure. V mislih ima že naslednje potovanje, ki pa je še skrivnost. Drejc je starejši sin, čez dve leti bo deset let star Urh – in to bo nova priložnost za daljše »oče in sin« potovanje. Mlajši je doma že razkril svojo željo, kam in kako bi rad šel. Mami Eva pa bo, kot kaže, znova ostala doma. »Hčerke nimava, tako da potovanje mame in hčere žal ni izvedljivo,« je v smehu zaključil Jure.