Rodbina Celar

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / torek, 2. oktober 2018 / 14:19

Po osemnajstih letih se je pred domačo hišo na Bregu ob Kokri drugič srečala širša rodbina Celar, ki je bila v krstno matično knjigo prvič uradno zabeležena pred 368 leti.

Janez Celar, ki se je rodil na Bregu ob Kokri kot prvi sin staršev Janeza Celarja in Ane Jekovec, se je v letu 1920 zaradi gospodarske krize in obubožanega prebivalstva po prvi svetovni vojni v Kraljevini Jugoslaviji poskušal v Trstu vkrcati na čezoceansko ladjo za Ameriko, vendar so mu zaradi nepopolne dokumentacije za potovanje zavrnili vstop na ladjo. Nekaj časa se je preživljal z delom v tržaškem pristanišču, nato se je vrnil domov. Poročil se je leta 1927 z Ljudmilo Rogelj iz Preddvora. Skupaj sta na novi lokaciji na Bregu zgradila hišo, rodilo se jima je šest otrok.

Janez oziroma Janček, kot so mu pravili, ter Ljudmila sta skupna prednika vseh 72 Celarjevih, ki so se v soboto, 22. septembra, drugič zbrali na domačiji Celarjevih. Snidenje sta organizirala edina še živeča hči skupnih prednikov Anica Celar Gorza ter njen nečak Branko. Pojasnila sta, da se je ideja rodovnega srečanja porodila na pogrebih, a ker na njih prevladuje žalost, sta sklenila združiti sorodnike na družabnem srečanju, kjer bi utrdili vezi, predvsem pa prepevali – Celarjevim gre namreč sloves dobrih pevcev. »Srečanje nam veliko pomeni, predvsem zato, ker se poredko vidimo, to pa je edinstvena priložnost, za katero si vsi vzamemo čas,« pravi Anica.

Srečanje so začeli s sveto mašo v cerkvi sv. Lenarta na Bregu, maševal je sorodnik župnik Janez Celar. Po njej so na pokopališču prižgali sveče preminulim sorodnikom. Pri domači hiši je Branko najprej vse zbrane pozdravil in predstavil zgodovino njihovih prednikov. »Kljub krutim usodam naše rodbine v različnih zgodovinskih obdobjih na slovenskem ozemlju smo ohranili svoje družine in jezik. Ostali smo povezani, kar lahko pripišemo Jančku in Ljudmili, ki sta imela toliko zavednega duha, da sta nas že kot majhne otroke spoznavala, nas povezovala in težila k ohranitvi družinske tradicije.« Branko je pojasnil, da se je v 18 letih, odkar so se prvič srečali – tedaj jih je bilo 56 – zgodilo mnogo. »Veliko jih ni več med njimi, pridružili pa so se nam številni novorojenci, tako danes, na dan srečanja, najmlajši član Luka šteje osem dni, najstarejša pa je teta Anica, ki ima za seboj že 75 pomladi.« Dodal je še: »Večinoma vsi živimo na Gorenjskem, nekateri so se preselili na Dolenjsko in v Prekmurje, sestra pa živi v Nemčiji.«

Ob tej priložnosti so vsi člani Celarjeve rodbine prejeli tudi rodovno knjigo, ki jo je Branko izdal v samozaložbi. Nosi naslov Skozi stoletje 1650–2018, ob 117-letnici rojstva Janeza Celarja (4. 5. 1901–26. 7. 1993). Knjiga popisuje družinsko rekonstrukcijo rodbine Celar, zgodovino vpisovanja v matične knjige na slovenskem ozemlju, različne pravne in politične tvorbe preteklega časa, podrobnejšo pravno ureditev urejanja matične knjige, okupacijo slovenskega ozemlja 1941–1945. Branko upa, da bodo njihovi zanamci uspeli dograjevati družinsko drevo in rodbinsko knjigo ter bodo nadaljevali tradicijo rodovnih srečanj.