Javorca, kraj miru in spomina

Slovenci na različne načine ohranjamo spomin na prvo svetovno vojno, ki se je končala pred stotimi leti. Tudi s cerkvami. Med najbolj impozantnimi, z največ duše in spomina, je cerkev na Javorci.

Rad obiščem kraje, ki spominjajo na prvo svetovno vojno. Zaradi spoštovanja do mož in fantov, ki so trpeli in umirali v strelskih jarkih. Še posebej pa zaradi očeta, ki je bil leta 1915 kot sedemnajstletnik poklican v ta veliki spopad. Na srečo ga je preživel. Še posebej me je vznemirjala cerkev Svetega Duha na 571 metrov visoki Javorci nad planino Polog na Tolminskem. Do nje se iz Zatolmina vije osem kilometrov dolga strma cesta nad koriti reke Tolminke, nad njo pa se na obeh straneh dviga veriga tolminsko-bohinjskih gora Vodil in Mrzli vrh, Sleme in Rdeči rob. Sredi septembra se mi je ta želja uresničila. Arhitekti Robert Potokar, Špela Kuhar in Barbara Viki Šubic so me povabili na Vurnikovo pot, katere del je bil tudi obisk Javorce.

Cerkev Svetega Duha je nekaj posebnega. Zgradili so jo na vzvišenem mestu, na osrednji lokaciji med okoliškimi vrhovi, in to v času, ko so le nekaj kilometrov stran z vso silovitostjo grmeli topovi. Med 1. marcem in 1. novembrom leta 1916 je pri gradnji prostovoljno sodelovalo okrog tisoč vojakov 3. gorske avstro-ogrske brigade. Med njimi so bili tudi mojstri mnogih obrtniških znanj, od zidarjev, tesarjev, kamnosekov, mizarjev in kovačev do krovcev, pleskarjev in slikarjev, ki so se tako, prežeti z željo po miru in božji pomoči, vračali k svojemu osnovnemu poklicu. Prav vse so postorili na kraju samem. Za podnožje in kamniti zid so sami v bližnjih stenah lomili kamnite bloke in jih oblikovali. Prav tako so sami posekali in poslikali les za cerkev, ki je popolnoma lesena. Z bojišča so prinesli material za svečnike. Prav neverjetno je, kaj zmore v težkih razmerah storiti človek, ki hrepeni po preživetju, po domu, po miru … V cerkvi so molili za srečno vrnitev s fronte in se zahvaljevali, če so imeli to srečo. V cerkvi so se tiho, v mislih poslavljali od svojih padlih tovarišev, ne glede, kateri veri so ti pripadali.

Vojaki so tri mesece v hrastov in macesnov les, iz katerega so bili izdelani zaboji za orožje in strelivo, vžigali imena svojih 'kameradov', ki so umrli na okoliških vrhovih. Skupaj jih je 2808. Za vsakim od teh, napisanih na ploščah, kot listi knjige, nameščenih v cerkvi, je svoja zgodba, zgodba človeka. Notranjost v osnovi triladijske cerkve, ki jo je zasnoval dunajski arhitekt, slikar in predvsem scenograf, v času vojne pa nadporočnik Remigius Geyling, vodja del pa je bil Madžar Geta Jablonsky, je edinstven primer secesije na Slovenskem. Nad vhodom v cerkev se dviga zvonik s sončno uro, dvojnim grbom Avstro-Ogrske in napisom »Pax – Mir«. Na fasado so pritrjene lesene plošče z grbi vseh avstro-ogrskih dežel. Notranjost cerkve je fascinantna, dekorativna z ornamentalno poslikavo, s prevladujočo modro in zlato barvo v oltarnem prostoru, h kateremu se ozirata dva velika Geylingova angela. Na tleh pred oltarjem je mozaik z grbom monarhije in z datumom 1. 11. 1916, ko je bila cerkev posvečena. »Mozaik ima lahko še drugo sporočilo. Lahko je tudi napoved konca monarhije. Le 16 dni po posvetitvi cerkve je umrl cesar Franc Jožef,« je povedal arhitekt Robert Potokar. Javorca ni le spomenik preteklosti, ampak tudi svarilo za nas in naše zanamce. Na vhodnih vratih pa obiskovalca pozdravi in opomni napis: Ultra cineres hostium ira non superest ali Sovraštvo naj ne sega prek pepela umrlih!