S prostovoljstvom do priznanja

Damjana Gortnar-Schacherer se je pred skoraj tremi desetletji preselila v Nemčijo, z možem pa sta si družino ustvarila v Wipperfürthu. Ob štirih otrocih se je posvetila tudi prostovoljstvu in letos spomladi za to dobila posebno priznanje.

Kljub temu da že skoraj trideset let živite v Nemčiji, prej pa ste bili doma v Stražišču, ste ohranili narečje iz Železnikov. Kakšni so vaši spomini na mladost?

»Najlepše spomine imam na leta v Železnikih, kjer smo s starši in sestrama stanovali v starejši hiši Na Trnju. Ko sem šla v osmi razred, smo se preselili v Stražišče, kjer smo zgradili novo hišo. Takrat lahko rečem, da so se mi korenine nekako iztrgale. Ko danes gledam nazaj, mi je bilo takrat bolj hudo, kot ko sem se preselila v Nemčijo. Bila sem stara 14 let, v Železnikih sem imela prijatelje in sošolce. S starejšo sestro Ireno sva nato še precej let redno hodili v Železnike. V Stražišču najbrž tudi zato nisva dobili prave družbe. Sem pa nato obiskovala kranjsko gimnazijo, kjer sem leta 1984 naredila maturo in se odločila za študij na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani in decembra leta 1989 diplomirala. Med študijem sem sodelovala pri našem stražiškem lokalnem glasilu Sitar, prav tako sem bila na praksi na Gorenjskem glasu. Eno sezono sem delala tudi pri Adrii Airways.«

Vzrok za selitev v Nemčijo je bila ljubezen. Kako ste se znašli?

»Na dopustu na Ugljanu na Hrvaškem sem spoznala sedanjega moža Friedberta. Po treh letih, takoj po končani diplomi, sem se odločila, da se preselim k njemu. Nikakor pa si nisem predstavljala, da ne bi bila zaposlena. Rasla sem pač v Sloveniji, naredila sem maturo in diplomirala iz novinarstva in služba bi bila logična posledica. Toda v Nemčiji je bilo naenkrat vse drugače. Jezika nisem znala toliko, da bi lahko pisala in se nemoteno sporazumevala. Tako sem se najprej učila nemščine. Drugi problem pa je bil, da ni bilo otroškega varstva. V Sloveniji je bilo že takrat normalno, da je za otroka varstvo in je šla ženska po enem letu v službo. V Nemčijo pa je takrat šel otrok v vrtec s štirimi leti, pa še to le od osmih do dvanajstih. Od žensk se je zato nekako pričakovalo, da ostanejo doma. Tako sem bila tudi jaz, kot vse moje nove sosede in prijateljice, doma. Leta 1990 sem namreč rodila sina Jonasa, decembra 1991 Yannicka, nato leta 1998 Leno in leta 2003 še najmlajšo Zino.«

Dom ste si ustvarili v Wipper­fürthu. Kako so vas sprejeli?

»Mož je po poklicu fizik, doma je iz južne Nemčije in po končanem študiju v Tübingenu je dobil službo v Wipperfürthu, v podjetju, kjer izdelujejo svetila. Sprva sva živela v najemniškem stanovanju, leta 1994 pa smo se preselili v novo hišo v isti vasi. Starejša fanta imata že svoje poklice in službe in sta se odselila od doma, Lena študira družbene vede v Kölnu, najmlajša pa še živi pri nama. Srednjeveško mesto ima nekaj več kot dvajset tisoč prebivalcev, staro je okoli osemsto let in lahko bi ga primerjala s Škofjo Loko. Čeprav sva z možem oba priseljenca, pa so otroci na mesto zelo navezani – in tudi midva se dobro počutiva.«

Kdaj ste se odločili, da začnete delati?

»Preden je drugi sin šel v vrtec, sem sklenila, da začnem kot prostovoljka delati v Fair trade oziroma Pravični trgovini, ki je takrat v Wipperfürthu obstajala že deset let. V Ljubljani je tak primer trgovina 3 muhe. V trgovini prodajamo izdelke iz tako imenovanega tretjega sveta. Prodajamo kavo, kakav, čaj, pomaranče, sokove ... pa tudi različne izdelke rokodelstva in obrti. Gre za to, da tisti, ki nekaj pridelajo oziroma naredijo izdelke, za to dobijo pravično plačilo. Nakup podpira trgovanje po etičnih načelih in prispeva k zmanjševanju revščine v manj razvitih deželah, saj tisto, kar bi sicer v trgovini zaslužili oziroma trgovsko maržo, damo v dobrodelne namene za različne projekte v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Zato v teh trgovinah večina delamo prostovoljno. Takrat ko sem jaz začela delati kot prostovoljka, je bilo to za ženske, ki smo zaradi družin ostale doma, precej pogosto. Sedaj, ko je drugače urejeno tudi varstvo otrok in gredo mame prej v službo, pa je dobrodelnega dela vedno manj.«

Zaradi dobrodelnega dela ste letos dobili nagrado mesta Wipperfürth in bili imenovani za občanko leta. Kakšno priznanje je to?

»Krajevna organizacija stranke SPD vsako leto ob dnevu žena izbere žensko, ki se je še posebno izkazala s prostovoljnim delom. Tako so bile na primer že nagrajene ženske, ki so se posebno izkazale z delom v pihalnem orkestru, ki so prostovoljke v športu ali so se izkazale pri sodelovanju s tujimi mesti. Jaz sem sedaj že deset let predsednica našega društva Weltladen in vesela sem, da je prostovoljno delo cenjeno. Dokaz tega je tudi priznanje, predvsem pa je pomemben občutek, da lahko pomagaš. Zelo sem aktivna tudi v naši vasi, ki je predmestje Wipperfürtha, kjer smo zelo povezani in imamo tudi društveni dom v skupni lasti. Zadolžena sem za to, da skrbim za najem prostorov ob različnih priložnostih, občasno pa organiziram tudi različne dogodke, od pogrebščin do obletnic. Veliko se angažiram tudi pri delu z begunci. V času vojne v nekdanji Jugoslaviji so bili to zlasti begunci iz Bosne in Hercegovine, od leta 2015, ko je v Nemčijo prihajalo vedno več beguncev, pa sem se celo poklicno ukvarjala z njimi.«

Čeprav ste po poklicu novinarka, pa je bila vaša diplomska naloga povezana z raziskovanjem problematike sovraštva do tujcev. Gotovo tudi na problematiko beguncev gledate drugače kot marsikdo v Nemčiji in tudi Sloveniji?

»Že kot študentko me je zanimala sociologija migracij in tako sem pri profesorju Petru Klinarju delala tudi diplomsko nalogo na temo sovraštva do tujcev v Nemčiji. Ko sem se preselila v Nemčijo, sem tudi sama postala migrantka. Ta beseda ima sedaj ravno zaradi begunske problematike slab prizvok, čeprav je to vsak, ki ne živi v državi, kjer se je rodil. Tudi moja prva služba je bila povezana s tem: vodila sem dvanajsttedenski program za integracijo beguncev na trg delovne sile, ki ga organizira nemški zavod za delo. Na tem tečaju vsak pove, kaj zna, kaj si želi delati in vodja programa mu skuša najti delodajalca, ki bi ga zaposlil vsaj za prakso ali celo dolgoročno. Takrat je zavod za delo kot izvajalca izbral Karitas in zaposlila sem se pri njih. Nato se Karitas ni več prijavil na nov razpis in tako trenutno tega ne delam. Sem se pa na razpis že javila pri novem izvajalcu, saj poleg slovenščine in nemščine govorim še angleško, srbsko in malo tudi rusko. Je pa trenutno na našem koncu največ beguncev iz Afganistana in Gvineje.«

Ali begunci v Nemčiji dobijo delo?

»Nekateri delo dobijo, nekateri ne. Dejstvo je, da so to večinoma mladi nekvalificirani delavci, ki ne znajo v zadostni meri pisati in računati. V Nemčiji, vsaj v našem okolju, je klima beguncem zelo naklonjena. Ko sem iskala prakso za mlade begunce, so se bili praktično vsi delodajalci o tem pripravljeni pogovarjati. Je pa težava, ker nimajo ustrezne osnovne izobrazbe. Zato je iskanje službe zanje precej zapleteno. Na vsak način pa lahko rečem, da begunci, kot marsikdaj tukaj slišim, niso golazen in ni se jih treba bati. Res pa je, da se je v Nemčiji zaradi njih podoba mest precej spremenila. Srečujemo veliko temnopoltih, zavitih v rute in podobno. Ni pa se zaradi njih spremenilo življenje, saj vsak še vedno lahko počne isto, kot je prej. Tudi kriminala ni nič več. V Sloveniji praktično ni beguncev in mislim, da se življenje zaradi njih ne bi dosti spremenilo. Tako kot se ni, ko so prišli ljudje iz nekdanjih drugih jugoslovanskih republik. Seveda pa obstaja kup neresničnih zgodbic, usmerjenih proti tujcem. Jaz, ki sem šla v svet in bila v Nemčiji tujka, imam zelo dobre izkušnje, čeprav sem bila iz nekdanje Jugoslavije, tako rekoč z Balkana. Zato nikoli nisem imela kompleksov, nikoli me ni nihče gledal kot tujke in me podcenjeval. Tudi zaradi te izkušnje želim biti do vseh odprta in tolerantna ter predvsem vsakomur dati možnost. Spoznala sem veliko zelo motiviranih fantov, ki želijo napredovati, se učiti, in tudi delodajalci so z njimi zelo zadovoljni, saj so pridni in zanesljivi. So pa tudi drugačni, kot so pač povsod.«

Ali kdaj pomislite na vrnitev domov?

»Zelo rada pridem domov, da bi bilo to za zmeraj, pa ne razmišljam, saj imam moža in otroke v Nemčiji. Mož niti ne govori slovensko, le fanta znata kar dobro, saj sem ju na začetku vzgajala v obeh jezikih. Pri dekletih sem bila na žalost bolj popustljiva. Tako trenutno nimam načrta, da bi se kdaj vrnila, vendar vsako leto pridem domov. Včasih z družino, enkrat letno pa tudi sama, da imam več časa za prijateljice in domače. Skupaj gremo na izlete in v hribe, s starši pa vsako leto tudi na Ratitovec.«