Obdobje šogunov

Japonska je že zgodaj postala cesarstvo. Cesar je imel po zakonu absolutno oblast, v resnici pa so dolga stoletja namesto njega vladale močne fevdalne družine. Ko je 21. avgusta leta 1192 japonski cesar podelil Joritomu Minamotu šogunat, se je začelo obdobje šogunov, dejanskih vladarjev, ki je trajalo do leta 1868.

V desetem in enajstem stoletju japonske zgodovine, v tako imenovanem poznem heianskem obdobju, je skoraj na vseh področjih javnega življenja prevladovalo gospostvo družine Fudživara. Toda v drugi polovici 11. stoletja se začne propadanje te mogočne družine in več desetletij trajajoči boji med najmočnejšima rodovoma vojaške aristokracije Taira in Minamoto. Družina Taira je bila leta 1185 popolnoma poražena v pomorski bitki pri Danouri. Sledilo je obdobje kamakurskega šogunata, ko je novo politično središče postala Kamakura, nekdanja ribiška vas, ki jo je zmagoviti klan Minamoto povzdignil v glavni vojaški štab in potem v upravno središče.

V Kamakuri je poglavar zelo razvejanega minamotskega rodu Joritomo Minamoto uradoval kot šogun, to je vrhovni vojaški poveljnik, ki ga je postavil cesar in so mu bila dodeljena široka pooblastila tudi na civilnem področju. Vojvoda Joritomo Minamoto, čigar dostojanstvo je postalo dedno, ni imel le najvišje vojaške, temveč tudi najvišjo civilno oblast. Vladanje japonskega cesarja je bilo samo še navidezno, toda po šintoistični religiji je bil cesar božanstvo in glava japonske države ter s tem oproščen vsake kritike in nezmotljiv v vseh dejanjih in ukrepih. Vseeno pa je bil njegova absolutna oblast z uvedbo šogunata močno omejena.

Navezanost veleposestnikov v deželi na šoguna je temeljila na osebni zvestobi. Veleposestniki so bili šogunovi vazali. Prav takšna zvestoba je povezovala s fevdalnimi gospodi samuraje, viteze, ki so imeli pravico do dveh mečev in so opravljali za svoje gospodarje vojaške naloge. S to za Japonsko značilno osebno zvestobo, ki je povezovala fevdalce in samuraje ter fevdalce in šogune, je fevdalizem na Japonskem dosegel vrhunec.

Pregovori in reki

Finski pregovor: Revež si za lačnega iz ust vzame, bogataš niti iz roke ne da.

Kitajski pregovor: Ko bogataš obuboža, postane učitelj.

Armenski pregovor: Ob veliki bolečini je potreben velik um.

Nemški pregovor: Samo bolečina ne zbuja zavisti.

Smeh ni greh

Ali veste, zakaj imajo Kitajci postrani oči?

Zato, ker se vedno opoldne s komolci naslonijo na mizo, se z obrazom naslonijo na dlani in vzkliknejo: »Že spet ta riž!«

Prijateljici se pogovarjata.

»Ne vem, kaj naj sploh skuham možu. Nikoli ni zadovoljen.«

»Čudno, pri meni pa vse poje ...«

»No, ja, saj tudi tvoj mož pri meni nikoli ne tečnari.«

Mož oblači spodnje hlače in ves zadovoljen reče ženi: »Poglej, kako sem shujšal. Gate mi kar same padajo dol.«

»Motiš se. Elastika se je strgala.«