Železna poroka Logarjevih

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / torek, 21. avgust 2018 / 09:22

Ana in Stanislav (Stanko) Logar iz Kranja bosta jutri, 22. avgusta, praznovala 65 let poroke. Že v nedeljo so njuni železni poroki nazdravili v družinskem krogu na Brezjah pri Tržiču.

Stanislav (Stanko) se je rodil leta 1924 na Olševku kot četrti otrok od šestih. O tem, kako je preživel mladost, pripoveduje, kot bi bilo včeraj, a največ se v spominih vrača v kruti čas druge svetovne vojne. V to, kako so ga leta 1943 prisilno mobilizirali v nemško vojsko in ga maja 1944 s prekomando poslali na fronto v Normandijo na »dan D«, kjer je bil dva dni zatem ranjen, prepeljan v bolnišnico, potem pa kot vojni ujetnik predan v taborišče v Anglijo. Razpletlo se je, da se je lahko vrnil domov kot borec 5. prekomorske brigade, v Lipici je opravil tudi izpit za podoficirja. Po vojni se mu je ponudila priložnost, da je šel v tečaj za učitelja v kranjsko Marijanišče, saj je imel podlago petih letnikov gimnazije. Del kranjskih tečajnikov je potem šel učiteljevat na slovenske v šole na Primorsko, v katerih so prej učili samo italijansko. Med drugim je učil v Padni nad Dragonjo, kjer je spoznal Ano Pucer, rojeno leta 1930 v družini s tremi otroki. In 22. avgusta leta 1953 sta se poročila, civilna poroka je bila v Šmarjah, cerkvena v Bujah na Hrvaškem; cerkveno sta se poročila na skrivaj, saj nekdanji družbeni sistem cerkvi ni bil naklonjen in bi Stanko lahko ostal brez službe. Poroka je bila skromna, sta povedala Logarjeva, na poročno potovanje pa sta šla z avtobusom – v Bohinj in na Bled.

Stanko je bil med drugim deset let ravnatelj in učitelj v šoli v Hrvatinih. Ani je obljubil, da bosta ostala na Primorskem, kjer sta se že rodili hčerki Meri in Erika. A njegova starša sta želela, da se sin vrne domov, brat je v Kranju že zidal hišo, zraven nje se je pokazala priložnost za vselitev v hišo tudi za Stankovo družino. Ana nad selitvijo ni bila najbolj navdušena, nevajena hribov je na nekem izletu v Tržiču celo rekla: »Ubogi ljudje, ki tukaj živijo.« No, danes vse tri hčerke, v zakonu se je rodila še Mateja, živijo prav na Tržiškem. Ana je skrbela za družino in dom, in ker je bila priučena šivilja, je tudi pridno šivala. Vsak dan sta družino čakala kuhano kosilo in večerja.

Leta 1964 je Stanko dobil službo učitelja v OŠ Simona Jenka Kranj, kjer je ostal do upokojitve. Zelo rad vrtnari in še vedno ima vozniški izpit, pri zadnjem podaljšanju izpita so mu rekli, da za svoja leta vozi kar prehitro. Ana je zaradi šibkejšega zdravja začasno nastanjena v domu starejših občanov, a da bi »zamudila« slavje železne poroke ... Ana in Stanko imata sedem vnukov in dva pravnuka, njihove družbe se vedno razveselita. O 65 letih skupnega življenja sta povedala, da ni bilo vedno lahko, da je bilo potrebnega veliko medsebojnega razumevanja, a če se znaš uskladiti, malce potrpeti eden z drugim, potem že gre ...