Vikinški kotliček

Na 36. Festivalu Radovljica je bil doslej najbolj osupljiv, izvrsten in nenavaden koncert Kvasirjeveva kri z izročilom skaldov – vikinških pesnikov na replikah starih instrumetov. Velika mojstra sta bila Šveda Miriam Andersén, ki je prepevala in igrala na liro, zvonce in kravji rog, ter Poul Hoxbro, ki je igral na koščeno piščal, kosti, roževinasto piščal in kravji rog. Miriam, skoraj belolasa, bi bila – če bi se preoblekla v zgodovinski kostum – lahko tudi vikinška kraljica. Obnebje nordijskih legend nam je s prevodi približal umetniški direktor festivala Domen Marinčič, da smo bili lahko očarani poslušalci priče starih zgodb, legend in zapisov z runskih kamnov, nastalih okoli leta tisoč. V programski knjižici je zapisano: »Začela sva odkrivati najzgodnejše zapise tradicionalne glasbe iz krajev, kjer so nekoč živeli Vikingi. Našla sva starinske melodije, ki ustrezajo staronorveškim metrumom, ki jih je pogosto mogoče povezati z glasbili, podobnim tistim iz vikinških najdb … Spored Kvasirjeva kri je umetniški rezultat najinih sanj in dela, ki so ga spodbudile.«

Ob vsakem festivalu me zaščemi, da bi skuhala kaj na dane teme. A vikinških receptov ni bilo ravno lahko najti. Ko sem jih iskala, sem naletela na podatek, da je eden izmed receptov »far i kal« jed, ki jo je imel najraje »nordijski Ahil« Olav Tryggvason (968–1000), norveški kralj med letoma 995 in 1000. Ohranjeni so samo še štirje njegovi srebrni pfenigi z latinskim napisom »REX NOR«. Kronista Adam Bremenski in Saxo Gravatus sta mu dala tudi naziv »krokarjeva noga«, ker si je kljub privzetemu krščanstvu dal po poganski navadi še vedno prerokovati iz ptičjih kosti. Leta 997 je uveljavil krščansko vero na Ferskih otokih. Oženil se je s strastno ljubiteljico starih bogov Tyro, ki ga je na poročno noč hotela zabosti. A gospa se z moževo močjo ni mogla kosati … Ni je sicer ubil, jo je pa še isto noč nagnal z dvora. Nato se je poročil s sestro danskega kralja. Junaške smrti je omahnil na morju v nasledstvenih bojih za danski prestol. Skaldi so opevali njegovo modrost, plovbe in pohode na angleške otoke ter junaštva, ki so bila včasih tudi zelo kruta.

Prijatelje sem torej povabila na »far i kal« ter ajdovo kašo z borovnicami in medom za poobedek. Seveda nista manjkala ne sadjevec, ki so ga Vikingi poznali, ne pivo …

»Far i kal« – ovčetina (ali bravina) z zeljem

Za 6 do 8 oseb potrebujemo: 150 g slanine, 750 g ovčetine ali bravine, 500 g čebule, 750 g naribanega svežega zelja, sol in poper, 10 g moke, pest peteršilja in težak lonec.

Slanino narežemo na rezine in z njimi obložimo dno posode. Meso narežemo na kosce kot za golaž, čebulo pa na ploščke. Nato na slanino nalagamo v plasteh čebulo, meso in zelje. Vrhnja plast mora biti zelje. Začinimo. Nato zalijemo z vodo, da so sestavine dobro zalite, in posodo pokrijemo. Na srednji vročini se enolončnica kuha približno dve uri ali dve uri in pol. Jedi ne mešamo, ampak posodo večkrat samo potresemo. Na koncu moko zmešamo z malo vode, zalijemo in počakamo, da dobro prevre. Ponudimo s kruhom.

Pa dober tek!