Po dveh bronih še srebro

Telovadec Sašo Bertoncelj je na evropskem prvenstvu v športni gimnastiki na konju z ročaji osvojil srebrno medaljo. S prvenstev stare celine je imel doslej že dve bronasti medalji.

Glasgow – V Glasgowu se je v nedeljo končalo evropsko prvenstvo v športni gimnastiki, ki je bilo prav zadnji dan zelo uspešno tudi za slovenski tabor. Telovadec Sašo Bertoncelj je na konju z ročaji osvojil srebrno medaljo. Drugo mesto si je delil s Hrvatom Robertom Seligmanom. Oba sta dobila oceno 14,866. Zmagal je Irec Rhys McClenaghan z oceno 15,300. To je njegova tretja medalja s prvenstev stare celine, po bronih iz leta 2010 in 2014. V ponedeljek se je že vrnil v Slovenijo, v domačo Gorenjo vas - Reteče, vasico pri Škofji Loki. Čas za pogovor za naš časopis pa si je vzel že nekaj ur po nastopu v Glasgowu, med proslavljanjem medalje z drugimi telovadci in trenerjem ter selektorjem reprezentance Sebastijanom Piletičem.

Kako nekaj ur po osvojeni medalji gledate na svoj finalni nastop?

»Nič bolj s trezno glavo. Fenomenalen občutek je, sploh po nekem času, ko sem bil vedno zraven, manjkala pa mi je zadnja stopnička, medalja. In ko jo dosežeš še z najboljšo uvrstitvijo nasploh, je to še slajše.«

Na konja ste šli kot zadnji. Je bila to prednost ali breme?

»Prej breme. V prvi fazi, ker sem lahko taktiziral in me pogled na ocene tekmecev, ki so nastopili pred mano, ni prisilil, da bi šel na konja z najtežjo vajo. Ne vem, kaj bi mi prinesla, lahko da še boljši rezultat, lahko pa bi ostal brez medalje. Potem ko enkrat veš, kaj moraš doseči, in ko sem se odločil za lažjo vajo, pride pa breme zadnjega med finalisti, ko veš, kaj se dogaja, kaj moraš narediti, veš, da si tega sposoben ... Lahko bi rekel, da to ni mačji kašelj. To je bila ena težjih tekem.«

Med čakanjem na oceno ste bili videti nervozni ...

»Vedel sem, da smo Seligman in na koncu četrti Beljavski zelo skupaj. Za medaljo so odločale malenkosti. Zdelo se mi je, da je verjetnost, da dobim medaljo, a vseeno, dokler se ne izpiše ocena, ne moreš biti prepričan o tem.«

Je ta medalja za vas največji uspeh?

»Ob zlatu na evropskih igrah je to srebro z evropskega prvenstva res moj največji uspeh.«

Niste več najmlajši. To je vaša prva medalja na velikih tekmovanjih, odkar ste očka. Gledate nanjo zato kaj drugače?

»Pretekli mesec sem dopolnil 34 let in res nisem več med mlajšimi. Ta medalja mi daje veliko energije za naprej. Res je tudi, da je prva z velikih tekmovanj, odkar sem postal očka (ima dva otroka, op. p.). Morda zato nanjo gledam še bolj trezno, jo še bolj cenim, še bolj spoštujem kot prvo, vsaka pa mi je ostala v spominu zaradi nekaj svojih posebnosti.«

Ste računali na ta uspeh?

»Na prvenstvo sem šel s prvim ciljem uvrstitve v finale in potem boja za medaljo. Če ne bi vedel, da sem tega sposoben, se evropskega prvenstva sploh ne bi udeležil. Je pa takšen cilj težko uresničiti. Tega se zavedam. Šel sem dobro pripravljen. Ali sem bil že kdaj bolje, je težko oceniti. Vedel sem, da je medalja realna, a tudi, da bo zelo težko dosegljiva.«

Bo sedaj kaj počitka, kaj vas čaka v nadaljevanju sezone?

»Imamo še pestro sezono. Ta teden bo lažji, da malo spočijem telo in glavo. Bo bolj relaksacijsko-trenažni, če se tako izrazim. Zagotovo bom treniral, a ne v tako polni meri. Od ponedeljka dalje pa naprej na polno, ker me v nadaljevanju čaka svetovno prvenstvo in svetovni pokal v Cottbusu. Do decembra zame ne bo prav veliko dopusta.«