Zgodbe, ki jih skrivata nakit in tetovaža

V Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju je na ogled odlična muzejska razstava z naslovom Nakit ostane – Dediščina, naš najdragocenejši nakit. Na ogled je arheološki nakit iz Beograda, Tolmina, Brežic, Kopra in seveda Kranja, avtorica razstave ddr. Verena Vidrih Perko pa je preteklost povezala s sedanjostjo in k sodelovanju povabila mlade arheologe, ki so nakitu naših prednikov dodali novodobni »nakit« – tetovažo. Oba s seboj nosita zgodbe.

Kranj – Arheološke razstave, ki jih v Gorenjskem muzeju pripravlja arheologinja ddr. Verena Vidrih Perko, so že po tradiciji nekoliko neobičajne in jih odlikuje multidisciplinaren pristop k določeni temi. Tokrat je v središče pozornosti postavila arheološki nakit, ki ga primerja z našo dediščino, ki je najdragocenejši biser človeštva. Z razstavo avtorica sporoča, da je dediščina podobno kot biseri s kraljevske krone najdragocenejše in najbolj edinstveno blago vsakega naroda in hkrati tudi skupnosti človeštva. »Za razliko od biserov in zlata pa dediščine ni mogoče na novo kupiti ne rekonstruirati ali kako drugače poustvariti. Enkrat uničena, za vedno uničena, pa naj si bodo to stoletni gozdovi, bistri potoki, tisočletna arheološka najdišča in tam odkriti predmeti, zgodovinska mestna središča, podeželska in kmečka naselja, kozolci ali materni jezik,« Vidrih Perkova piše v uvodu v obsežen katalog k razstavi.

Ampak posvetimo se najprej postavitvi sami. Gre za nakit, ta je podobno kot naša dediščina bil in je na različne načine tudi danes osebna vez in način sporazumevanja z okolico, ki je bil v preteklosti z arheološkimi izkopavanji najden v različnih delih Slovenije in tokrat tudi v Beogradu. Ddr. Verena Vidrih Perko je tako kot že v preteklosti tudi ob aktualni razstavi sodelovala s kolegi iz drugih muzejev – tokrat so ob Gorenjskem muzeju to še Muzej mesta Beograd, ki se predstavlja z rimskim nakitom na področju današnjega glavnega mesta Srbije, nakit iz arheološkega Posočja so na ogled prinesli iz Tolminskega muzeja, o aristokratinjah, bojevnikih, matronah pripoveduje nakit iz arheološke zbirke Posavskega muzeja Brežice, v Pokrajinskem muzeju Koper pa so za razstavo pripravili zgodbo o dami z zlatimi uhani s križišča pri Spodnjih Škofijah, gre namreč za nakit z najdišča ob gradnji avtoceste Koper–Ljubljana. V prvem planu so seveda nove najdbe s kranjskega Lajha, ki so večinoma prvič na ogled in so predstavljene tudi s pomočjo sodobne tehnologije in ob odličnem tehnološkem znanju mladih arheologov.

Nakit nekoč, tetovaža danes

Razstava nam ponuja dve zgodbi, ki sta med seboj na neki način povezani. V nagovoru ob odprtju razstave je Vidrih Perkova razmišljala tudi, od kod ves nakit, ki ga arheologi izkopavajo in je predstavljen na tovrstnih razstavah. »Je to nakit, ki je povezan z nasiljem, pridobljen s krajo, umori, imperijem? Ali danes, ko v vitrine dajemo nakit iz različnih obdobij, potemtakem govorimo z jezikom imperija in pojemo hvalo 87 ljudem, ki danes držijo vse svetovno bogastvo v svojih rokah? Ne, to ni moja želja. Zato sem k sodelovanju povabila mlade arheologe, svoje študente, s katerimi sem prišla do zanimive ideje. Mladi tako rekoč ne nosijo nakita, mnogi pa nosijo tetovaže. Vsak izmed njih ima seveda svojo zgodbo. ''Tatoo'' je nekaj, s čimer komunicirajo z okolico.«

K sodelovanju je povabila arheologa Marka Kota in Lailan Jaklič, ki sta pripravila fotografije s tetovažami in na ta način postavila most od preteklosti k sedanjosti. »Nakit ima marsikaj skupnega s tetovažo. Če je nekoč posameznik nakit nosil več let in za njim še generacije in je ta imel neki pomen, je izkazoval njegov status, potem ima danes tetovaža prav tako neko osebnoizpovedno vlogo. Ideja je bila, da nekatere vzorce nakita spremenimo v tetovaže na kožah sodobnikov in jih tako povežemo s preteklostjo,« je povedala Jakličeva; da je Kot potem fotografiral tako mlade s pravimi tetovažami, ki so ob tem tudi poudarili svoje zgodbe in globlji pomen njihovih poslikav, kot tiste z začasnimi tetovažami, izdelanimi iz prej omenjenega motiva. »Za fotografije sva izbrala ljudi z različnimi tetovažami, prav tako pa sva izbrala nakit, povezan z različnimi statusnimi skupinami,« dodaja Marko Kot.

Zakladi s kranjskega Lajha

Ob razstavi je spregovorila tudi Slavica Krunić iz Muzeja mesta Beograd: »Nakit je univerzalen, vsi ga imamo radi, vsi ga nosimo in je tudi zelo osebna stvar. Ne glede na to, na kakšen način je bil pridobljen – z vojno, krajo ali poslovnim uspehom – v vsakem primeru je bil nakit človeku v okras, tako kot je danes mladim tetovaža. Z njo pokažejo, kdo so, o čem razmišljajo, v kaj upajo. Podobno velja za nakit iz pradavnine ali pa za obrazno poslikavanje neolitskega človeka. Hkrati pa razstava, na kateri imamo nakit tako iz dobe Keltov, Rimljanov, iz časa selitve narodov kot iz obdobja Germanov, Langobardov in tako naprej, potrjuje tudi našo muzeološko skrb, da čuvamo dediščino, ki nam je zaupana, jo predstavljamo in to znanje prenašamo naprej.«

Posebno pozornost na razstavi zavzemajo najnovejše najdbe v Kranju, odkrite ob izkopavanjih pred deset in več leti. Gre predvsem za nakit iz grobov v Lajhu, od zlatega prstana, različnih fibul, pasnih spon, ogrlic do koščenih glavnikov in podobno. Najdbe, tako kranjske kot ostalih muzejev, so predstavljene v vitrinah, na manjše kose lahko pogledamo tudi skozi povečevalno steklo, razstavo pa oblikovno dopolnjujejo tudi silhuete z ogledali, v katerih si lahko ogledamo svoj lasten nakit. Vmes nas v sedanjost vodijo potreti mladih ljudi s tetovažami oziroma poslikanimi deli telesa. Zanimiv je tudi prikaz nakita s pomočjo hologramov, kar so pripravili v podjetju Magelan skupina, d. o. o., ki je tudi sicer sodelovalo pri več izkopavanjih v Kranju. V tej sobi je na malih zaslonih predstavljeno tudi izdelovanje nakita, na fotografijah, ki nas povedejo v osrednji razstavni prostor, pa so kraji, kjer so potekala nekatera izkopavanja, s katerih je na razstavi predstavljen nakit.

Pred vstopom na razstavo je na ogled tudi nekaj kosov nakita, ki ga je iz lesa in stekla ter še nekaterih umetnih materialov oblikoval arhitekt Ilija Vabec. Razstavo je odprla državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik z besedami: »Razstava zagotovo kaže tudi na ustvarjalnost človeškega duha v preteklosti, ki nas na neki način vodi tudi naprej. Razstava je to, za kar si na ministrstvu za kulturo prizadevamo – povezovanje med mesti, državami, konec koncev Kranj in Beograd povezuje reka Sava. Ni pomembno, v katerem muzeju so ti predmeti shranjeni, važno je, da so dostopni ljudem, da jih vidimo, da jih občudujemo, da se iz njih učimo.«

Ne glede na to, da za razliko od nakita tetovaž nekoč ne bo mogoče odkopati – kdove, mogoče bodo ohranjeni s fotografijami ali s kakšno drugo tehnologijo – je povezava nakita in tetovaž na tokratni razstavi več kot zanimiva in še kako umestna.