Po svetu s fotografom

Aktualno in polpreteklo dogajanje na tem svetu lahko podoživite tudi tako, da se na pot podate z deli vrhunskega fotografa. Tak je bil Marc Riboud, čigar fotografije so do 14. oktobra na ogled v Galeriji Jakopič v Ljubljani …

Marc Riboud (1923–2016)

Kdo je bil? »Marc Riboud se je rodil v Saint-Genis-Lavalu pri Lyonu leta 1923. Na svetovni razstavi (Exposition Universelle) v Parizu je leta 1937 posnel svoje prve fotografije – z majhnim fotoaparatom Vest Pocket Kodak, ki ga je dobil od očeta za 14. rojstni dan. Med drugo svetovno vojno se je na planoti Vercors pridružil odporniškemu gibanju. Med letoma 1945 in 1948 je študiral strojništvo na Ecole Centrale v Lyonu, tri leta pozneje pa se je odločil, da postane fotograf.

Leta 1953 je bila v reviji Life objavljena njegova prva fotografija – pleskar na Eifflovem stolpu, zaradi katere sta ga Henri Cartier-Bresson in Robert Capa povabila v agencijo Magnum Photos. Leta 1955 je potoval skozi Bližnji vzhod in Afganistan do Indije, kjer je ostal eno leto. Svoje potovanje je nadaljeval proti Vzhodu; od Kalkute do Kitajske, kar je bil prvi od njegovih mnogih dolgih obiskov te dežele. Svojo pot je zaključil na Japonskem, ki je inspirirala njegovo prvo knjigo Women of Japan. Leta 1960 je po trimesečnem bivanju v Sovjetski zvezi pokrival boje za neodvisnost v Alžiriji in podsaharski Afriki. Med letoma 1968 in 1969 je kot eden redkih fotografov, ki so mu dovolili vstop, fotografiral tako v Južnem kot v Severnem Vietnamu. V osemdesetih in devetdesetih se je redno vračal na orient in Daljni vzhod, posebej v Angkor in Huangšan, spremljal pa je tudi naglo in občutno spreminjanje Kitajske, države, ki jo je opazoval že trideset let. Marc Riboud je leta 2011 francoskemu muzeju za moderno umetnost v Parizu (Centre Georges Pompidou) doniral 192 originalnih fotografij, ki jih je posnel med letoma 1953 in 1977. Za svoje delo je prejel številne prestižne nagrade; njegove fotografije so razstavljene v muzejih in galerijah v Parizu, New Yorku, Šanghaju, Tokiu idr. Marc Riboud je umrl v Parizu 30. avgusta 2016, star 93 let. Osrednji del njegovega arhiva bo doniran narodnemu muzeju azijskih umetnosti Guimet v Parizu.

Sposobnost ujetja trenutka

Po čem je zaslovel? »Fotograf francoskega rodu in svetovnega slovesa se je v zgodovino fotografije zapisal z nekaterimi ikoničnimi podobami in v času nastanka edinstvenimi fotografskimi popotovanji v dežele na Daljnem vzhodu, fotografom poprej nedostopne. Od Zazouja, igrivega pleskarja Eifflovega stolpa, do mlade ameriške aktivistke, ki je v protestu proti vojni v Vietnamu pred bajonete pušk stopila s cvetom v roki, prek portretov svetovnih voditeljev v odločilnih zgodovinskih trenutkih, do brezimnih posameznikov, ki jih je Riboudovo čuječe oko opazilo in z empatijo, a pogosto z lucidno humorno noto zapisalo na fotografski film – vse to so fotografske podobe, ki so se zapisale v naš kolektivni spomin in jih razstavljajo ter hranijo najpomembnejše galerije in muzeji sveta. Vsi pomembni ilustrirani časopisi so objavili katero njegovih fotoreportaž. Marc Riboud je bil eden zgodnjih članov agencije Magnum Photos – četudi se je leta 1979 odločil za samostojno pot, je ostal zvest predvsem skupnim idejam Magnumovih ustanoviteljev, ki so ga leta 1953 sprejeli medse na način, ki mu je pri fotografskem delu dopuščal dovolj prostora za razvijanje lastnega avtorskega izraza. Kar je Riboud iz fotoreportaže vzel s seboj, je sposobnost ujetja trenutka. Vendarle je prav neka, samo njemu lastna občutljivost v interpretaciji odločilnosti tisto, kar danes dela njegove fotografije edinstvene. 'Čakam na odločilni trenutek. Navadno ga zamudim ali se mu izognem, ker bolj uživam v trenutkih, ki trajajo.'«

Slavljenje očesa

»Nekega dne je Marc odkril knjižico, ki jo je izdal Robert Morel, z naslovom Celebration de l'oeil (Slavljenje očesa): povsem ga je prevzela. V njej so bili predstavljeni recepti okulista iz trinajstega stoletja, ki je postal papež, njegovi napoji in mazila pa so dvesto let pozneje ozdravili oči Michelangelu. Na koncu knjižice je papež-okulist zapisal: 'Oko je plemenit, okrogel, žareč organ. Videti pomeni dušni raj.' Marc je misel takoj vzel za svojo: 'videti' je za njegovo dušo pomenilo raj, in ta raj bi zdaj radi delili s slovenskim občinstvom.« (Vir: promocijsko gradivo Galerije Jakopič) Vsem, ki vas je to pisanje ganilo, posredujem vabilo na razstavo, ki je, kot rečeno, na ogled do 12. oktobra v Galeriji Jakopič, Slovenska cesta 9, Ljubljana. Razstavo je kurirala Marija Skočir v sodelovanju s kuratorko Riboudovega arhiva Lorene Durret in Marcovo ženo Catherine Riboud.