Pogorje Jelovica

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. julij 2018 / 18:33

»Zares posebne smreke rastejo po Jelovici med Bohinjsko in Selško dolino. Vitke so in ravne kot malo kje. Veje jim v vetru vihrajo kot negovanim konjem v diru počesane grive. Pozimi se iskrijo v ivju in snegu, ko jih meglene koprene odgrinjajo kot pravljične kristalne kipe. Od pomladi do jeseni jih vedno znova umiva dež, da so kot dekleta v opranih krilih. Najlepše pa so v prvih jutranjih žarkih, ki skozi rahle pritalne meglice iz njih pričarajo orgle. Komu, ki je videl te smreke, še ni bilo žal, da jih ni mogel naslikati take, kot jih je dojel? / Čudovita je fronta, ki na jugu zapira Jelovico: Kobla, Možic, Šavnik in Ratitovec so kot čeri v morju, čez njih pljuskajo valovi toplega mokrega juga. Ko stojiš pod Nanosom, se ti dozdeva, da je nad teboj v davnini postavljen mejnik juga in severa, vzhoda in zahoda, kot mogočen spomenik štirim stranem sveta. Pri pogledu z Jelovice na njene južne mejnike se ti zdi, da so to otoki v tropskem morju, toliko se podi čeznje vlage. Visoko nad Jelovico se neomajni braniki s severa, beli, od sonca ožarjeni, kopasti oblaki – kumulusi. Pod njimi se od juga vlačijo prihuljeni volkovi – temni nimbusi. Vse od Ratitovca do Bogatina bobni kot na soški fronti, čez Rudnico se plazijo strupeni plini – čisto bele meglice, Notranji Bohinj je temen kot noč. Sever je pritisnil juga za vrat, po južno bohinjskih gorah se je razbesnela nevihta. Vitke jelovške smreke hranita in oblačita sonce in dež, na meji severa in juga, tisoč metrov nad savsko strugo. / Poleti ob fantastičnih orglah odmeva na Jelovici pesem žage in sekire. Ko se s truščem zruši drevo, ti postane jasno, da tako plemenitih silhuet ne zmore puhla lesna gmota. Odličen les je v teh stegnjenih deblih, krasne, enakomerne, fine goste sestave, čist kot suho zlato. Le malo ga je v Sloveniji. Če si ga zamisliš v skobelnem stroju, ko ta zapoje svojo pesem pospešenih obratov, uživaš – če imaš smisel za fino blago – kot bi poslušal šuštenje svile na gladki koži plesalke cancana. Kot atlas čaka na mojstra, da iz njega skroji umetnine. Čaka, pa ne dočaka, kajti jelovški in pokljuški les se nič bolj ne cenita od banaške pšenice, dokler je dovolj kanadske. V tem pa je izvor medlih standardnih perspektiv, odkriješ ga, če od igre sonca in dežja preideš k stvarnosti.« (Str. 389–390)

Te zanesene besede je leta 1957 zapisal ing. Franjo Munih. Bi jih danes še? Če želite spoznati Jelovico nekoč in danes, vzemite v roke to knjigo in pojdite z njo še sami na Jelovico …