Anika, Zinka, Mihaela

Zdravilka, 2. del

Vedno manj je tistih, ki še vedo in tudi razumejo, kakšen užitek je poslušati zgodbe, povedane na štiri oči! Besede niso le besede, spremljajo jih še roke, iskrice v očeh, mimika na obrazu! Zgodbe so polne življenja, ponujajo kup podvprašanj, ki mi jih nikoli ne zmanjka! Tudi trenutek, ko je Anika porinila svojo zgodbo na stran in se posvetila Zinkini, je prišel spontano, sam od sebe.

Medtem ko jo je pripovedovala, mi je za hrbet stlačila nekaj blazin. Da mi bo bolj udobno, je dodala. Hvaležna sem ji bila za pozornost, nisem ji mogla reči, da bi se njene zgodbe veselila tudi, če bi lilo kod iz škafa, bili pa bi brez dežnikov.

»Zinka me je naučila, kako se polaga roke. Kako se v telesu poišče moč (energijo) in se jo potem preusmeri na bolnika. Po njeni zaslugi sem se ukvarjala z zdravilstvom, dokler nisem zbolela. Potem pa ne več. Bala sem se. Strah me je postalo! Zinka je imela v sebi veliko več te energije, a je zlepa ni uporabljala. Njeni časi so bili drugačni od mojih in še bolj drugačni od teh, ki so danes. Bila je prepričana, da njena moč prihaja od hudiča in ne od Boga. Verjetno zato, ker so roke na telesu bolnikov puščale enake sledi, kot bi jih puščal ogenj. Dosti pozneje, ko sem tudi sama imela nezakonsko hčerko, ko se samo od šivanja ni dalo živeti, sem v prostem času tudi zdravila. Strank je bilo vedno več. Nekaterim sem lahko pomagala, drugim ne. Premalo sem izobražena, da bi vedela, zakaj se je od nekaterih moja energija kar odbijala, namesto da bi ''zlezla'' vanje,« je razpredala Anika.

Potem se je spet vrnila na Zinkino zgodbo. Da je tako najbolj prav. Ker če bom razumela, kakšna je bila njena usoda, bom lažje razumela, kaj se je potem dogajalo z Aniko.

»Ko je bila Zinka stara sedem ali osem let, je od svoje skrbnice dobila prvo resnejšo nalogo. Kadar so k njej prihajale ženske s posebnimi ''težavami'', je morala zlesti izza peči in iti na stražo. Poleti ni bilo hudega, pozimi pa je komaj kaj oblečena in brez čevljev skoraj zmrznila. Ženske, ki so prihajale, so morale biti v veliki stiski. Nemalokrat so jokale, tudi preklinjale. Po navadi so se zonegavile s poročenimi moškimi, lastnim bratom ali očetom. Pogosto so jih spravili v nesrečo potujoči klošarji, zali študentje, ki so se pripeljali iz mesta na kosilo v vaško gostilno, vojaki, ki so se vračali s soške fronte, cigani, ki so potovali z medvedom od vasi do vasi …

Ženska se je ulegla na otep slame v svinjaku. Potem si je med zobe vtaknila kos usnja, da med šarjenjem med njenimi nogami ni kričala od bolečin. Postopek, ki ga je Zinka pozneje uporabljala tudi sama, je bil naslednji: ženska je dvignila ritnico na pručko, da se ji je v odprtino lahko vlilo nekaj kapljic zeliščnega zvarka (orehova jedrca, hermelika, steblo teloha). Po kakšnih petih minutah pa se je bilo treba s pomočjo dveh pavjih peres z nitjo tesno povezanih v eno, lotiti dela. Nekoč se je Zinkini skrbnici pero odlomilo, ker je ženska močno trznila … Po kakšnem tednu je umrla zaradi zastrupitve. Splavljenčke se je pofutralo prašiču. Ti so polizali tudi vso kri, ki je ostala na ilovnatih tleh …

Tiste bogatejše so najprej poskusile splaviti na drugačen način. Če so imele doma kos usnja, so ga skupaj z lanenim semenom, dobro mislijo in orehovimi lupinami zažgale. Nad tlečim ognjem so se razkoračile čim bolj na široko, da je dim lahko dosegel ustje maternice. Nakar so skuhale lonec iz rabarbare in ščepca čmerike. V enem samem dnevu je bilo treba popiti najmanj tri litre te tekočine, pa pogosto še ni pomagalo …

Mihaela, Zinkina skrbnica, je s temi splavi zelo obogatela. Ne le da nista bili nikoli ne lačni ne žejni, imela je tudi zajetno vsoto denarja, ki ga je skrivala.

Zinki je bilo devet let, ko so prišli v vas trgovci z lizikami in ostalo kramo. Sline so se ji cedile, da se ji bolj niso mogle. V trenutku Mihaeline nepazljivosti se je izmuznila v sobo, iz vrča vzela najmanjši kovanec in zbežala na trg pred cerkvijo. A kraja ni ostala neopažena. Mihaela je ni kregala niti ji ni kako drugače pokazala, da je storila kaj narobe. Pod večer je deklica šla kot po navadi nacepit drva. Kar naenkrat se pojavi pred njo Mihaela in ji ukaže, naj položi na tnalo dlan. Nič hudega sluteč je to storila. Skrbnica bliskovito zamahne s sekirico za izdelavo butar in ji odseka mezinec na levi roki. Od presenečenja in šoka se je polulala v hlače. Sprva ji kri sploh ni tekla, ko je prišla k sebi, je pa ni bilo moč ustaviti. Mihaela je s počasnimi koraki stopila do skrinje, vzela iz nje kos belega platna in ji z njim lovila štrcelj. Potem pa je počepnila in ji ukazala, naj stegnem roko pod njen ''počepk''. Rano ji je polulala, rekoč, da se bo tako hitreje zacelilo.

Rana se je kmalu zarasla, v Zinko pa se je naselil strah. Kar ni bilo nič čudnega, saj je bila še otrok. Mihaele se je začela na smrt bati, čeprav ji nikoli več ni storila nič žalega.

Pri desetih letih je začela obiskovati osnovno šolo, a le toliko, da se je naučila za silo brati in računati. Toliko, da je lahko zapisala kakšen recept, ki ji ga je Mihaela zaupala.

Zelo dobro sta služili s konjsko mastjo. Zinka ni vedela povedati, zakaj se je imenovala konjska, ko pa je bila prašičja. Vanjo sta stresli pest kamilic, pest materne dušice in ščepec janeževih semen. Mast, ki sta jo hranili v kleti v velikem loncu, je do pomladi zmeraj pošla. Ženske so prihajale ponjo s kozarcem v roki. Z njo so zdravile krvave razpoke na rokah, mazale pa so se tudi med nogami. Pa ne le zato, da niso preveč trpele, ko so se možje spravili nanje! Mast so uporabljale tudi zato, da so si pozdravile različna vnetja. Po prvi svetovni vojni, ko so se možje vrnili s fronte, so s seboj pogosto prinesli različne spolne bolezni. Zdravile so se tudi tako, da je ženska (ne moški) zavrela jabolčni kis, ga zlila v nočno posodo in se potem usedla nad kisovo paro.

Mihaela je zdravila tudi vrtoglavice, ječmene v očeh, pljučne bolezni, vnetje jeter, gliste, zlato žilo. Zinki tega ni bilo več treba, ker so v bližnjem mestu dobili leta 1929 prvega zdravnika. Pomagala si je že s kafro, ki so ji jo prinesli iz lekarne v Ljubljani in je bila vsestransko koristna.

Nekoč je bilo veliko glist. Otroci so hodili naokoli z napihnjenimi trebuhi, dokler niso začeli piti v kisu namočenega česna. Na trebuh pa so jim matere polagale pelinove obkladke.

Vseh nasvetov, ki jih je Zinka z okorno roko zapisala, se je morala naučiti na pamet. Ko je Mihaela ugotovila, da je njeno znanje že enako njenemu, je morala zapiske sežgati. Ljubosumje, da bi znanje prišlo v napačne roke, je bilo neizmerno.

Zinka se je naučila izdelovati tudi strupe. Najbolj pogost je bil tisti, narejen iz listov šmarnice, telohove in čmerikine korenine ter iz jesenskega podleska. Bil je bolj prepričljiv kot le iz šmarnice in podleska. Po Mihaelini smrti ga Zinka ni več izdelovala. Dokler ga je še kaj bilo, so ponj prihajale tudi bogate gospe iz Ljubljane, na okno so trkali mnogi gospodje, ki so imeli lepo in mlado ljubico, zaradi česar so se želeli znebiti žene …«

(Konec prihodnjič)