Udin boršt

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 6. junij 2018 / 08:58

Udin boršt je največji sklenjeni del gozda v Ljubljanski kotlini. Je velika posebnost, saj tukaj v konglomeratnem svetu najdemo prave kraške pojave, kot denimo na Dolenjskem ali na matičnem Krasu. Občudujete lahko vrtače, slepe doline, jame in luknje, kraške dihalnike. Prevladujoča drevesna vrsta je rdeči bor, prst je kisla, kar je idealno za uspevanje borovnic. Včasih je nabiranje borovnic mladini predstavljalo počitniško delo in zaslužek. Borovnice so z letali izvažali celo v Anglijo, danes pa je vse drugače. Borov je še vedno veliko, borovnic pa precej manj. Nihče več ne žanje praproti za steljo, mladi si poiščejo drugačen zaslužek ali ga ne potrebujejo, saj jim vse kupijo starši. In Udin boršt ima bogato kulturno dediščino, od starih kmečkih hiš v vaseh ob njegovem zaledju do Dupljanske graščine in številnih cerkva, ki hranijo vsaka svoje bogastvo. Največja skrivnost so rokovnjači. Ljudje, ki so se v prvi polovici 19. stoletja izogibali vojaški službi. Sprva so pomagali revnim, jemali bogatim in dajali ubogim. Človek pa se lagodnosti življenja hitro privadi in tako so ustvarili svoj jezik, navade, poroke, skok čez potok. Dimež in Veliki Groga so bili njihovi poglavarji. Starejši Nakljanci še vedo povedati, da so otrokom, kadar niso bili pridni, grozili z Dimežem in dekleta, ki so bila bolj temne polti, so bila tudi 'Dimeževe sorte'.

Za našo šolo je Udin boršt učilnica v naravi in pogosto zahajamo tja. Vse je lepo urejeno, table z opisi znamenitosti, karte, prijazni domačini, ki odprejo cerkve in domačije, in vse to mnogo je bolj učinkovito kot učenje preko sodobne računalniške tehnologije, kot nam je sedaj pač v navadi. Letos smo tja peljali študente geografije in profesorje. Debelo so gledali, kakšne možnosti učenja nudi bližnji gozd, le hoditi je treba. V maju pa smo gostili dijake Slovenske gimnazije iz Celovca in dijake liceja Franceta Prešerna iz Trsta. Dva dni smo preživeli v Udin borštu, spali smo v kožaricah (preprostih lesenih hišah, v katerih naj bi prebivali tudi rokovnjači). Moj nahrbtnik z vso opremo je bil težak več kot 25 kilogramov. Ni ravno lahko, vendar je z vsakim korakom lažje, saj se hrana poje in pijača popije. Izvedli so analizo vode, računali prostornino vrtač in 'kubaturo' drv, ki jo nosi deblo, spoznavali smo karbonatnost kamnin, občudovali so vrt v Dupljanski graščini in bogastvo Vogvarjeve hiše. Vso hrano smo si pripravili sami. Dijaki in profesorji so bili navdušeni. Skrb pred klopi je odveč, cepite se, uporabljate spreje, pregledujte se. Klopa lahko dobimo tudi v domači travi ali v parku. In v kožaricah lahko prespi kdorkoli. Pridete, se namestite, zakurite ogenj, za seboj pospravite in veselje prenašate naprej. Vendar pozor, rokovnjači prihajajo. Lahko jih srečate tudi v Besnici ali v Lukovici. Pri Krivi jelki pa so zelo prijazni …