Nasledstvo na kmetiji

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 7. maj 2018 / 09:06

Povprečna starost kmečkih gospodarjev v Sloveniji je po zadnjih razpoložljivih podatkih 57 let. Visoka povprečna starost je vsaj na nacionalni ravni ovira, ki preprečuje, da bi se kmetijstvo še hitreje razvijalo, posodabljalo in prilagajalo. Če namreč starejše »krasijo« izkušnje, se mladi večinoma hitreje prilagajajo sodobnemu svetu avtomatike, robotike in računalništva, so bolj dovzetni za spremembe in novosti, razmišljajo bolj podjetno in inovativno ...

Država si na različne načine, tudi s finančnimi spodbudami za mlade prevzemnike kmetij, prizadeva za prenos kmetij s starejših na mlajše gospodarje. Denar, ki ga za to namenja skupaj z Evropsko unijo, sicer daje rezultate, številke o mladih prevzemnikih kmetij so spodbudne, vendar to ni recept za vsako in vsakršno slovensko (gorenjsko) kmetijo. Model finančnega spodbujanja bi morda lahko nadgradili še z nekaterimi drugimi ukrepi. Na nedavnem pogovoru z naslovom Družinske kmetije – temelj socialnega in ekonomskega razvoja podeželja, ki ga je v Strahinju pripravil Sindikat kmetov Slovenije, smo lahko slišali za izkušnjo avstrijske Koroške, kjer so v kmetijski svetovalni službi zaposlili psihologa, ki pomaga kmetom pri reševanju težkih problemov, med katere sodi tudi nasledstvo na kmetiji. Sodelujoči na pogovoru so se ob tem zavzeli, da naj pristojne ustanove v Sloveniji pomagajo pri reševanju problemov z dodatnimi spodbudami, psihološkim svetovanjem in mediacijo.

Reševanje teh problemov ni enostavno in je najbolj odvisno od družinskih odnosov, v katere pa uradne ustanove, razen v izjemnih primerih, ne morejo posegati. Če v družini vladajo medsebojno zaupanje, spoštovanje, soglasje in medgeneracijsko sožitje, je zamenjava »na vrhu« kmečkega gospodarstva običajno zelo enostavna. Na Gorenjskem poznam primer, ko je lastnik in gospodar velike hribovske kmetije pri 52 letih prepustil vajeti svojemu 25-letnemu sinu, a ga ob tem ni bilo niti malo strah za prihodnost kmetije in za svojo prihodnost. Več je drugačnih primerov, ko gospodarji tudi pri svojih sedemdesetih in več letih niti slišati nočejo, da bi kmetijo prepustili mlajšemu nasledniku. Morda jih lahko tudi razumemo. Starejši so bolj čustveno navezani na zemljo in kmetijo kot mladi, ki so marsikje po tem, ko so prevzeli kmetijo, opustili kmetovanje, prodali živino in dali zemljo v najem ali jo celo prodali. Verjetno zato, ker so ugotovili, da jim (pre)majhna kmetija ne omogoča normalnega preživljanja in življenja. To pa je že druga zgodba ...