Javna hiša Slovenija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. maj 2018 / 17:05

»Pred dobrim desetletjem so kamere po naključju ujele neformalni pogovor dvojice akterjev slovenske politike, takratnega predsednika vlade Antona Ropa in takratnega direktorja Mercatorja (podjetja v državni lasti) Zorana Jankovića. Na posnetku Rop Jankoviću reče: ''Veš, kaj nisi povedal? Da sem te jaz postavil za direktorja, da te je politika nastavila. Točno politika te je nastavila, jaz sem te nastavil.'' Pogovor, ki je bil posnet na družabnem dogodku in je prišel na YouTube (Rop napizdi Jankoviča, 2006), je hitro postal viralen ter ima skoraj 200.000 ogledov. / To je knjiga o slovenski politokraciji – spornem vpletanju politike v kadrovanje, slabi plačni politiki, netransparentnem ribarjenju v kalnem, o medijih, ki ne opravljajo svoje funkcije, in o pomanjkanju temeljnih človeških vrednot pri upravljanju slovenske države. O vplivu politike na delovanje državnega aparata, širšega javnega sektorja in gospodarstva v državni lasti. Kaj je pripeljalo do takšnega stanja? In: ali obstajajo načini, da se izvijemo iz teh pasti? / Knjiga ponuja tudi odgovore na ti vprašanji. Pri pisanju sva vzela pod drobnogled vse etaže naše ''javne hiše'' – pri čemer s tem pojmom, ki je knjigi dal naslov, nočeva žaliti spolnih delavk – in ugotovila, da je vloga politike pri odločitvah ključni problem Slovenije, saj občutno presega vpliv, kakršnega naj bi politika sicer imela. Kaj se s politiko v resnici dogaja? Dejanja, ki so v prvih letih samostojne države še veljala za moralno nedopustno ravnanje politika ''per se'', danes postajajo del politične marketinške strategije. Sredstvo političnega marketinga so postala celo kazniva dejanja, češ da gre za politične konstrukte ''konkurence''. Etika delovanja političnih strank se je spremenila, s tem pa tudi standardi še dopustnega ravnanja njenih članov. Kot da bi samoomejevanje in morala, ki ju narekujeta politična odgovornost in ugled stranke, povsem izginila. V interesu strankarskih politik je dandanes žal dovoljeno vse.« (Str. 7–8)

Ko človek prebere to knjigo, še bolj nazorno vidi, kar načelno sicer že ve: da nam je slovenska politokracija ugrabila državo in kaj vse počne z njo. Spremenila jo je v en velik bordel! Franci Demšar pozna anatomijo tega početja in ve za rešitve. Ni čudno, da so (ne)odgovorni dvakrat preprečili, da bi postal direktor UKC, ene največjih javnih hiš v državi. Na tem mestu bi vpletenim, ki povečini nimajo interesa, da se kaj bistvenega spremeni, gotovo pokvaril njihove umazane igre …