Zadnje ure umorjenih duhovnikov

V Galeriji Družine v Ljubljani je skupina Davčanov svoje ugotovitve o zadnjih urah življenja januarja leta 1946 ubitih duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne soočila s stališči Ivana Albrehta, avtorja knjige o Filipu Terčelju.

Ljubljana – Upokojeni duhovnik in profesor sociologije in pedagogike na Škofijski gimnaziji v Vipavi Ivan Albreht je lani pri založbi Družina izdal knjigo Filip Terčelj – duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov. V njej je o zadnjih urah življenja Filipa Terčelja in njegovega prijatelja, soriškega in davškega župnika Franca Krašne zapisal, da so ju umorili 7. januarja leta 1946 v Štulčevi grapi v Davči. Ujeli so ju ta dan zjutraj na poti med Sorico in Železniki, verjetno v bližini Podrošta, in ju pred smrtjo mučili v Brelihovi hiši. Dan prej, na praznik Svetih treh kraljev 6. januarja, sta zjutraj ob osmih najprej maševala v Davči, kamor sta prišla že v soboto, 5. januarja, in prespala pri Jemčevih, po maši pa se jima je mudilo v Sorico, kjer je bila ob pol enajstih maša, Terčelj pa je sodeloval še pri prekopu padlega partizana. Naglica je bila tolikšna, da sta pri Jemčevih pozabila vzeti darilo … V noči z nedelje, 6. januarja, na ponedeljek, 7. januarja, sta prespala v Sorici, nato pa odšla na pot, kjer so ju ujeli. Pri nedeljski maši na Sorici sta tudi oznanila, da župnika nekaj dni ne bo, ker odhaja v Ljubljano. Tu naj bi Terčelj in Krašna posredovala za zaprte prebivalce Danj.

Jedro spora kraj aretacije

Skupina Davčanov, še posebej Franc Peternelj, Jurežev, in Matevž Čemažar, Hlipov, pa ima dokaze, da Albrehtovo pisanje o zadnjih urah življenja duhovnikov ne ustreza resnici in da so duhovnika ujeli na poti iz Davče v Sorico, in ne na poti med Sorico in Železniki blizu Podrošta. Na osnovi pričevanj ljudi iz Davče, ki so pred nasilno smrtjo srečali in se pogovarjali z duhovnikoma, trdijo, da sta Filip Terčelj in Franc Krašna na praznik Svetih treh kraljev 6. januarja ob pol enajstih maševala v Davči, in ne v Sorici. Po maši sta se najprej ustavila pri Zakovkarjevi mami, ki je na Poreznu izgubila moža partizana in sina, ki je kot partizan padel nad Idrijo, nato pa odšla k Jureževim oziroma Peterneljevim na kosilo. Peterneljev oče je bil organist. Po kosilu sta odšla proti Sorici in na tej poti so ju ujeli, ponoči mučili v Brelihovi hiši in naslednji dan, 7. januarja, ubili v Štulčevi grapi. Terčelj naj bi se sicer pogosto zadrževal v Davči.

Pred nedavnim so v Galeriji Družine v Ljubljani Davčani Franc Peternelj - Jurež, Matevž Čemažar in Peter Prezelj predstavili svoj pogled na zadnje ure življenja obeh duhovnikov, Ivan Albreht pa svojega. Davčani so zavrteli pol ure trajajoč film s pričevanji Franca Peternelja - Zakovkarjevega, ki je 6. januarja leta 1946 dopoldne ministriral pri maši v Davči, Franca Peternelja - Jureža, kjer sta bila duhovnika tega dne na kosilu, Tatjane Rejec, soproge Alberta Rejca, političnega vodje organizacije TIGR, ki je prijateljeval s Terčeljem, in Cirila Primožiča. Avtor knjige Ivan Albreht pa je ponovil svoja stališča glede kraja aretacije duhovnikov in dokumentov, ki potrjujejo njegove trditve in sejejo dvome v verodostojnost pričevanj nekaterih Davčanov.

Pogovor je bil načrtovan kot strpen, krščanski prispevek k celovitejši podobi zadnjih ur življenja duhovnikov Krašne in Terčelja, ki je predlagan za blaženega. Zaradi različnih pogledov na smrti Terčelja je bil proces njegove beatifikacije za mučenika ustavljen. Vendar pogovor v celoti ni bil tak, kot je bil načrtovan. Glasovi so bili na trenutke povzdignjeni, besede pa ostrejše, tudi z očitki o spreminjanju stališč, sprenevedanju, postavljanju prič na laž in vplivih nanje in na njihovo pričevanje. Pojavilo se je vprašanje, v kolikšni meri so lahko pričevanja verodostojen in primaren vir za zgodovinopisje.

Dopolnjen morebitni ponatis knjige

Po pogovoru je vsak ostal pri svojem. Dogovorjeno je bilo, da bo Ivan Albreht v morebiten ponatis knjige vključil tudi pričevanja, ki jih je zbrala skupina Davčanov. Franc Peternelj, Matevž Čemažar in Peter Prezelj so bili po eni strani zadovoljni, da so imeli možnost s filmom in besedo povedati svoje dokaze o zadnjih urah življenja duhovnikov. Po drugi strani pa so bili razočarani in užaljeni, ker so bili preslišani, čeprav so prav oni prvi oživili spomin na umorjena duhovnika in zbrali izvirna pričevanja o njuni nasilni smrti. V nevarnem času leta 1947 pa so poskrbeli za tajni prekop njunih trupel iz Štulčeve grape na davško pokopališče.

Popravek: Brelihova, in ne Plajštarjeva hiše

V 34. številki Gorenjskega glasa, ki je izšel v četrtek, 26. aprila, je bil na 6. strani objavljen zgornji članek z naslovom »Zadnje ure umorjenih duhovnikov«. V njem sem v prvem odstavku zapisal, da so duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašno v noči s 6. na 7. januar leta 1946 mučili v Plajštarjevi hiši in nato ubili v Štulčevi grapi. Tako je bilo namreč rečeno na pogovoru o podrobnostih tega dogodka v Galeriji Družina v Ljubljani 9. aprila in zapisano tudi v nekaterih dokumentih, kar sem kot poročevalec vzel za verodostojen vir.

Na moje pisanje se je odzval Miran Jensterle iz Podporezna 3, po domače Plajštarjev. Povedal je, da Plajštarjeve hiše leta 1946, v času smrti duhovnikov, ni bilo več, saj je bila leta 1942 požgana in je bila šele po vojni zgrajena nova. Tudi njegov oče Peter Jensterle, takratni gospodar, ni imel s takratnim dogodkom v Davči nobene povezave. Duhovnika so namreč pred smrtjo mučili v Brelihovi hiši. Zato nima povezovanje Plajštarjeve hiše z okoliščinami smrti duhovnikov nobene osnove in meče po mnenju Mirana Jensterleta na sedanji Plajštarjev rod slabo luč.

Gorenjski glas in sam osebno pri pisanju o okoliščinah, kraju aretacije in smrti duhovnikov nismo imeli niti najmanjšega namena očrniti kogarkoli, ampak zgolj predstaviti različne poglede in dejstva na zadnje ure življenja pokojnih duhovnikov. Če smo s pisanjem Plajštarjeve prizadeli, se opravičujemo.