Lepo je, ko ti nekdo reče hvala

»Hvala vam, da gledate na svet tako, kot gledate. Da verjamete, da ima smisel pomagati drugim, da je vaš pogled širok, vaše srce odprto.« Takole piše na zahvali, ki jo je Helga Šenk prejela za petnajst let prostovoljstva v Varni hiši Gorenjske in Društvu za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja.

Helga Šenk prostovoljstvo nosi v sebi. Že kot deklica je sanjala o tem, da bo medicinska sestra, da bo lahko pomagala ljudem. Študirala je na tedanji Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani, odločena, da se bo po študiju vrnila na rodno Cankovo. Že prvi dan študija je spoznala bodočega moža, doma iz Preddvora, in še kot študentka se je preselila na Gorenjsko. Prvo zaposlitev je dobila v Vzgojnem zavodu v Preddvoru, kjer je delala 15 let, vse do reorganizacije zavoda v manjše stanovanjske enote. »V tistih letih sem se prvič soočila s stisko otrok, okoliščinami, zaradi katerih so prišli v zavod. Marsikaj so mi zaupali. »Naslednjih sedem let je kot višja medicinska sestra delala v zaporih na Povšetovi v Ljubljani. »Delo je bilo težko. Zaposlenega zdravnika v zaporih ni bilo, le občasno je prihajal. Kot višja medicinska sestra sem imela dve pomočnici, vse pomembne (zdravstvene) odločitve pa so bile na meni. Zaporniki so k meni hodili tudi na pogovor, čeprav vedno v spremstvu paznikov.« Od leta 2005 Helga Šenk, ki z družino stanuje na Mlaki pri Kranju, dela v Vzgojnem zavodu v Smledniku. »Lahko razumem otroke in mladostnike; da so bile okoliščine tiste, ki so jih pripeljale v zavod, in ne oni sami. Spodbujam jih, jim pomagam, da pri meni najdejo zatočišče. Včasih me jemljejo, kot da sem njihova mama, babica. Je res, da od njih pričakujem neko urejenost, nimam pa zahtev po tem, da se morajo učiti ...« pripoveduje.

Ne sodim, samo pogovarjam se z njimi

Veselje, želja, potreba po delu z ljudmi so jo pripeljali tudi v prostovoljstvo. Prostovoljka je v Varni hiši Gorenjske od prvega dne odprtja hiše pred 15 leti, za deset let prostovoljnega dela je že prejela priznanje za naj prostovoljko iz rok predsednika države.

Z vodjo programov Varne hiše Gorenjske Vilmo Regovc sta se spoznali v Vzgojnem zavodu v Preddvoru, Regovčeva je bila tam socialna delavka. Še večkrat sta se njuni poti prepletli, ko pa so odprli varno hišo, jo je Vilma Regovc povabila k sodelovanju. »Ob prvem obisku sem bila kar negotova, kako bo, kaj se bom z ženskami pogovarjala, pa je beseda lepo stekla. Uro in pol sem bila z njimi, preden sem odšla, sem jih celo nasmejala. Dejansko so ženske, ki se zatečejo v to ustanovo, prestrašene, imajo mešane občutke, ali so se odločile prav, topla beseda jim veliko pomeni. Potrebujejo notranjo pomiritev, spoznanje, da ne pustijo nasilja nad sabo. Strah jih je prihodnosti, a se (žal) nekatere vrnejo k nasilnežu. Ne sodim, ne prepričujem, samo pogovarjam se z njimi, jim pomagam pri samoorganizaciji, samostojnosti, ki je pred tem niso bile vajene. Kakšno delavnico jim tudi pripravim, npr. o pripravi hrane na hitro. Navado imam, da se objamemo, kar enim predstavlja kar težavo, enim pa dobro de,« Helga Šenk podeli izkušnjo.

V življenju se vsega ne plača z denarjem

Da lažje razume zadeve, se neformalno izobražuje, bere strokovno literaturo s področja psihologije. Kot pravi, ima razumevajočega moža, ki je delal na policiji in se je srečeval s podobnimi zgodbami. Ravnovesje najde tudi v naravi s kolesarjenjem in hojo, v druženju s sinovoma, vnuki. Helga Šenk je bila močno ganjena ob nedavni zahvali za 15 let prostovoljstva. »Hvala vam, da vam ni vseeno. Hvala vam, da ste za izraz svoje plemenitosti izbrali tudi nas.« Tudi to piše na zahvali in lep občutek jo navdaja ob tem. Kot sklene: »Svoja sinova sem vedno učila, da se v življenje vsega ne plača z denarjem, za marsikaj je lepše reči hvala ... ali pa pokloniti nekomu uro ali dan svojega časa.«