Umetnik mora biti zvest samemu sebi

Štiriindvajsetletna sopranistka Tajda Jovanovič z Mlake pri Kranju je z odliko zaključila magistrski študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Matjaža Robavsa. Trenutno se izpopolnjuje na podiplomskem študiju petja na zagrebški akademiji za glasbo pri profesorici Martini G. Silić.

Pevski začetki Tajde Jovanovič segajo v njeno šesto leto, ko jo je sestra Anja navdušila nad petjem. Kot otrok je dobivala pevske potrditve in pohvale, zato se je vpisala v Glasbeno šolo Kranj. Starši sprva niso bili navdušeni nad njeno izbiro študija, to je opernim petjem, in so bili skeptični, ker so menili, da se s petjem ne bo mogla preživljati. Dokazala jim je nasprotno in danes jo brezpogojno podpirajo.

Tajdo je od nekdaj privlačila odrska umetnost, poleg opere jo navdušujejo tudi muzikali. »Sem zelo izrazna oseba in igralsko usmerjena. Operni oder mi mnogo bolj leži kot pevski nastopi, kjer je potrebne več mirnosti in pripovedovanja. Opera mi daje širino prostora in časa, a če to povežem z igro, dejansko lahko podoživim karakter, ki mi je osebno popolnoma neznan.« Tajda meni, da imajo Slovenci do opere strahospoštovanje, morda zato, ker je ne razumejo, saj gre vendarle za visoko umetnost in jo je ljudem težko približati, hkrati pa opaža, da jo zelo cenijo.

Je izključno poustvarjalka, avtorske glasbe ne namerava ustvarjati. Ima glas, ki je najbolj razširjen – lirski sopran. Vadi vsak dan, pred projektom tudi večkrat dnevno, sicer pa je najbolj pomembno, da vsako jutro »razgiba« glas. Po vsakem projektu si vzame dva tedna počitka, tedaj ne poje, s tem se nagradi za uspešno delo.

Tajda je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani za umetniške poustvaritve na koncertnem in opernem področju. Kot operna solistka je poustvarila mnogo vlog: Natašo v operi Vojna in mir, Petro v Nesrečnih ljubimcih, Pamino v Čarobni piščali, Guvernanto v Obratu vijaka, Marto v Adi. V Sloveniji je vesela vsake vloge, ker je trg zelo nasičen, a dejstvo je, da tujina ponuja več. »Posnetke pošiljam različnim opernim agencijam in opernim studiem po Evropi, želim se prebiti na druge trge in opere.« Avdicije so tiste, ki ji prinesejo vlogo. »Na avdicijo vedno prinesem sproščenost, ni me strah, grem in zasijem, predvsem ne razmišljam o tem, kaj si mislijo drugi. Pomembna je samozavest, a hkrati tudi skromnost. Če bom všeč sama sebi, vem, da bom všeč tudi drugim. Ljudje poslušajo z očmi in ocenjujejo mojo celostno podobo, zato na odru ne igram, sem taka, kot sem, Tajda in nihče drug.«

Tajda pravi, da morajo v Sloveniji mladi umetniki in umetniki na začetku kariere vse narediti sami, da bodo opazni in prepoznavni. »Do mene ne bo prišel nihče, sama se moram ponuditi in tržiti, ker sem pravzaprav ''produkt''. Je pa res, da kolegi iz tujine to znajo mnogo bolje, že v prvem letniku akademije ima vsak vsaj svojo spletno stran, jaz o tem razmišljam šele zdaj. Umetniki ne iščemo službe, temveč zgolj delo, a trdim, da se z umetnostjo da živeti zelo lepo in polno.«

Kot koncertna solistka je sodelovala že z Ruskim filharmoničnim orkestrom, orkestrom ljubljanske opere v SNG Opera in balet Ljubljana, zborom Slovenske filharmonije, Orkestrom Slovenske vojske in drugimi. Uspešno se je udeležila več solopevskih tekmovanj doma in v tujini – na Hrvaškem, v Črni gori, Srbiji, Italiji in Avstriji, kjer je prejemala prve nagrade. »Tekmovanja so nujno zlo, dajejo širino, nova poznanstva, prepoznavnost, kontakte.« Redno se izpopolnjuje na seminarjih priznanih pevskih pedagogov in pevcev po Evropi. Novembra lani je postala tudi članica Slovenskega komornega glasbenega gledališča.

V prihodnjem mesecu jo bomo lahko videli nastopati v ljubljanski operi v vlogi Marte v operi Ada, kot solistka bo nastopila z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana na Zaključnem abonmajskem koncertu solistov Akademije za glasbo ter na Škofjeloškem gradu na koncertu Zvoki keltske glasbe z orkestrom Crescendo.