Materinstvo tudi idealizirano

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. marec 2018 / 08:54

Mamica petih otrok Darja Ovsenik iskreno o materinstvu, ki je, kot ugotavlja, nekaj najlepšega, a tudi idealiziranega. Ni vse tako lepo, sploh če hoče ženska obenem biti supermama, idealna v službi in partnerski zvezi, pravi Darja, ki ne skriva, da je sama imela tudi zelo temne trenutke …

Pred današnjim materinskim dnevom, smo se pogovarjali s Kranjčanko Darjo Ovsenik, ki z možem Tomažem in petimi otroki živi v Tenetišah. Ko sta po treh letih truda že skoraj obupala, da bosta starša, se jima je v manj kot petih letih rodilo pet otrok, od tega dvakrat dvojčka. Najstarejši je šestletni Nace, sledita štiriletna Bine in Jakob, pred letom in pol pa sta se jima rodila še Cene in Matevž. »Včasih me kdo vpraša, ali imam vrtec, pa tudi če imava otroke vsak iz prejšnjega zakona. Nekemu gospodu je nekoč celo padla vrečka iz rok, ko nas je štel,« se v smehu spominja 36-letna Darja.

Ko sem vas povabila k pogovoru o materinstvu, ste najprej poudarili, da boste zelo iskreni ...

»Res je. Zdi se mi, da je materinstvo zelo idealizirano, sploh na družabnih omrežjih. Povsod je vse fino, a če smo iskreni, bo vsaka mama povedala, da ima tudi zelo temne trenutke. Nekatere se soočajo s poporodno depresijo, pri meni sicer te ni bilo, so pa drugi problemi, vzgojni na primer. Pa napor. Med mojimi otroki je tako malo starostne razlike, da so tudi po štirje pokonci v eni noči. In ko ne spiš že šest let, se ti to nekje pozna, najprej na telesu, potem pa malo še na psihi, ker ne moreš več optimalno delovati. Biti mama je lepo poslanstvo, a nam je tudi težko. Po rojstvu otroka se spremeni odnos med partnerjema, postaneš mama, v življenju se odprejo nove kategorije, morda odkriješ nove talente pa tudi svoje senčne plati. Otrok prinese ranljivost v žensko. Ni vse tako zelo lepo, sploh že hočeš biti še naprej idealna v službi, vzdrževati partnersko zvezo in biti supermama. Vse skupaj pač ne gre.«

Vaša pot do materinstva ni bila enostavna …

»Z možem prva tri leta nisva mogla imeti otrok. Ker umetni oploditvi nisem naklonjena, sem si rekla, da bo moje poslanstvo pač drugje. A kmalu po tej odločitvi se je najavil prvi otrok, po dvajsetih mesecih pa še dvojčka, ki sta bila zelo zahtevna in sta nama še vedno velik izziv. Kar naenkrat sem imela tri otroke v plenicah. V prvih mesecih nikoli ni bilo dovolj parov rok, nikoli dovolj spanca, imela sem temne trenutke, včasih je bilo že kar nevzdržno. No, po treh letih sva se odločila še za enega otroka. Prvi pregled je potrdil, da bosta zopet dvojčka. Zelo me je bilo strah, a sva si rekla, da če nama je tako namenjeno, sva očitno sposobna. Zase imam sicer občutek, da nisem tako močna oseba, a verjamem, da so mi vsi ti otroci in tudi hudi, včasih že kar ekstremni napori namenjeni, da bi postala bolj močna. Pod črto je vse zato, da bi zares (z)rasli kot osebe.«

Kako je videti vaš vsakdan?

»Dobro je, da sem doma. Dopoldne skušam čim več postoriti, kolikor se da ob mlajših dvojčkih, ki sta z mano doma, ker sicer vse počaka na večer. Popoldne smo vsi skupaj. Ko Tomaž pride iz službe, ga vsi 'naskočijo', dostikrat se niti sleči ne more, tudi o kavi lahko samo sanja. Starejši trije otroci imajo že zadolžitve: pobirajo kokošja jajčka, pospravljajo posodo, vozijo drva ... Rada bi, da čim prej spoznajo, da je treba nekaj narediti, da se imamo skupaj dobro, pa čeprav se zaradi tega tudi prepiramo.«

Pa vse zmorete sami ali imate tudi pomoč?

»Mnoge mamice jo težko sprejmejo, tudi sama sem težko prerasla to. Sram nas je najeti nekoga, da nekaj naredi namesto nas. Zakaj pa ne? S tem veliko doprinesemo k odnosom. Doma sem ostala prav zaradi odnosov. Pet otrok je zahtevno vzgajati že, če sem doma, kaj šele, če bi prihajala iz službe vsa utrujena. Na prihod drugih dveh dvojčkov sem se bistveno bolj pripravila, malo manj kot eno leto sem imela pomočnico za občasno pomoč v gospodinjstvu, v šolo na Trsteniku sem nekaj mesecev šla občasno po kosilo. Mami mi je veliko pomagala, še vedno ima enkrat tedensko mlajša dvojčka, da se lahko pripravljam za kakšen projekt. Ker če ne poskrbim tudi zase, sem tečna mama. Tu delamo največje napake. Kako naj se mama razdaja, če je izmozgana, neprespana, utrujena do smrti?«

Kako vi nabirate nove moči?

»Včasih sem baterije polnila s telovadbo in plesom, a sem se od tega morala posloviti, sem pa sedaj ugotovila, da me v resnici to sploh ni polnilo. Nove moči nabiram v pogovornih skupinah za mamice in ženske, ki smo jih zasnovale v Medgeneracijskem centru Kranj, ena, bolj krščanska, pa deluje tudi v Tenetišah. Podpora med ženskami je zelo pomembna, veliko bolj bogato živim, odkar imam te kroge, kjer se počutim sprejeto in lahko tudi kaj dam. Koliko mam mi reče, da ko jim je najhuje, pomislijo name. Vsaki odvrnem, naj se ne primerja, ker je moj svet po svoje težek, njen pa spet drugače. Ni vse samo v številu otrok, ti so lahko zelo različni. Opažam tudi veliko krizo partnerskih odnosov, zato sem se lotila še tečajev, kjer s pari delamo na odnosu. Pravkar sem odvodila prvega na Vrhniki, je pa tesno povezan tudi s plesom v paru, ki naj bi partnerja še bolj povezal. Ta čas imam tudi veliko motivacije za obnavljanje plesnega znanja v družabnih plesih in za svojo strast: swing ples. Želim si še bolje razumeti interakcijo med plesalcema, kar potem prenašam na odnos.«

Ste diplomirana slovenistka in geografinja, kruh ste si služili z novinarstvom. Kot mama treh otrok ste še hodili v službo, sedaj ste ostali doma. Je bila odločitev težka?

»Bila je spontana, se mi ne zdi, da bi se sploh kaj dosti odločala. V bistvu je bilo tako: če bi imela še četrtega otroka, bi bila odločitev težja, ker pa je prišel hkrati še peti, niti ni bilo pomislekov. Če so ti odnosi pomembni, ti drugega ne preostane. Tudi Tomaž pravi, da je zelo mirno, odkar sem doma. Kar pa še ne pomeni, da zvečer nisem utrujena. Prvič v življenju sem brezposelna, a še nikoli v življenju nisem imela toliko dela! Marsikdo me tudi vpraša, kako nam to finančno znese. Ne vem. Mislim, da se vedno da še kaj zraven delati, da je dela po svetu dovolj. Vedno se da tudi bolj skromno živeti. Marsikaj prihranim, ker sama pečem kruh, delam jogurte, skuto. Kupujem rabljene obleke, pa se mi zdi, da sem bolje oblečena kot prej. Lahko nekaj vzameš kot problem ali pa kot izziv.«