Bridka izkušnja

Kako so ženske Alešu uničile življenje

»Za menoj je trnova pot, malo je manjkalo, pa bi me dogodki, ki so zaznamovali ločitev, do konca strli,« pripoveduje Aleš, ne več tako mlad fant, saj je upihnil že 51. svečko na rojstnodnevni torti.

Odraščal je v času, ko so bile še popularne videoteke. S prijatelji so marsikateri konec tedna preživeli ob gledanju videokaset. Pa ne le tistih, običajnih, s Chuckom Norrisom in Arnoldom Schwarzeneggerjem v glavni vlogi. Izposojali so si tudi pornografske filme in si ob njih nabirali prve seksualne izkušnje. Tako kot menda domala vsi fantje (tudi kakšna punca je bila vmes) iz tistih časov. Starši so bili preveč sramežljivi, da bi jih o teh rečeh podučili. Malo za šalo, malo zares, ko je kakšen oče ugotovil, kaj se skriva v sinovem predalu, si je, ko so že vsi spali, te filme ogledal tudi sam.

Aleš potem nadaljuje: »Doštudiral sem, tudi službo sem imel, ko sem kupil prvi računalnik in se priklopil na internet. Dokler sem bil še samski, sem si že iz navade ogledal marsikateri pornografski film. Zaradi tega se nisem počutil čisto nič umazanega, saj sem, sodeč po pogovorih med kolegi, sklepal, da so nas, moške, bolj ali manj zanimale podobne reči. Pogosto smo se na račun videnega smejali in stresali tudi umazane šale. Potem sem spoznal Majo in po kakšnih štirih mesecih, ko je bil na poti otrok, sva se tudi poročila in zaživela skupaj. Na ''pubertetniške'' čase sem pozabil, ne nazadnje jih tudi nisem več potreboval, saj sem imel ženo, h kateri sem se zvečer rad stisnil v objem.

Potem pa se je nekoč zgodilo, da je ženina prijateljica praznovala rojstni dan. Njenega moža Adriana sem poznal, saj je bil del naše mladostne klape. V spominu mi je ostal predvsem zato, ker se je nad pornografskimi filmi zmeraj zgražal in nas obsojal, ker smo jih s takšnim veseljem gledali. Žulil sem steklenico piva, ko kar naenkrat začne ženina prijateljica razlagati, kako njen mož občuduje lepo telo svoje 14-letne hčerke. Adrian, ta falot, pa pripomni, da si ne more niti v najbolj drznih sanjah predstavljati, da bo imela njegova hči nekoč spolne odnose.

Dekle, ki je sedelo zraven, je začelo jokati. Potem je zbežalo v svojo sobo. Bil sem čisto iz sebe in z ženo sva se po nekaj vljudnostnih frazah hitro poslovila. Doma sva se hudo sporekla. Zgroženost nad ravnanjem tistega kretena se še ni polegla. A sva se, medtem ko sva dala spat obe hčerki, oba pomirila in tako kot zmeraj zaspala v objemu.

Niti v najbolj drznih sanjah pa nisem računal na maščevanje. Adrian je, seveda, opazil, da sem vihal nos nad njegovim početjem. Še danes ne vem, kaj se mu je takrat motalo po glavi in zakaj se je odločil, da mi zarije nož v hrbet. Svoji ženi je začel razlagati, kaj smo fantje počeli, ko smo bili še dijaki in študenti, kakšne filme smo gledali in kako smo bili nad njimi navdušeni. Sočnosti s številnimi pikantnimi podrobnostmi so prišle tudi do moje žene. Predvidevam, da so ji bile povedane na podel način, kajti spodnesle so ji tla pod nogami. Ne da bi mi karkoli omenila, je vzela v službi nekaj prostih uric in v času moje odsotnosti ''obrnila'' računalnik na glavo. V arhivu je, seveda, še zmeraj našla cel kup različnih daljših in krajših filmov s pornografsko vsebino, na katere sem že zdavnaj pozabil. Če bi menjal računalnik ob božiču, kot sem nameraval, bi skupaj s starim računalnikom odšli v smeti tudi ti filmi. Žena je dobila ''dokaz'', da sem še veliko slabši kot Adrian, da sem svinja, pošast, izrojenec, kajti naletela je tudi na nekaj ''živalskih'' filmov in enega, v katerem so bila prisotna tudi mlada dekleta.

Niti v najbolj drznih sanjah si ne morete predstavljati, kaj se je dogajalo, ko sem se vrnil iz službe! Že na pragu me je pričakal Majin oče, me zagrabil za srajco, me kot snop dvignil v zrak in me potegnil v vežo. Tam sta me že čakali Maja in tašča in družno so se spravili name. Šele po pol ure kričanja in zmerjanja sem ugotovil, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zakaj me hočejo malodane ubiti. Česa sem po njihovem kriv. Vse, kar sem jim odgovoril, je bilo, da so nori in naj obiščejo psihiatra. Obrnil sem se in odšel, tašča pa je vpila za menoj, da bo ''tudi papež razvezal zakon njene hčerke zaradi mojih perverznosti''. V vrtcu sem, tako kot vsak dan, pobral najmlajšo hčerko. Namesto domov sva se odpeljala proti Cerkniškemu jezeru. Voda je že odtekla, zdelo se mi je, da mi bo sprehod dobro del. V Cerknici sva šla še na pico. Lepo sva se imela. Upal sem, da se bo Maja v tem času, ko me ne bo, pomirila in se mi za vse, kar mi je izrekla, tudi opravičila. Žal ni bilo tako. V Logatcu me, kakor slučajno, ustavijo policisti. Na njihovo zahtevo sem moral zapeljati s ceste ter počakati. Po hčerko je vsa panična pridrvela Maja in jo – tega ji ne bom nikoli odpustil – odpeljala k zdravniku, na pregled, če sem jo slučajno spolno zlorabil. Šele v tistem trenutku sem spoznal, da je nekaj hudo narobe in da je vrag vzel šalo. Da se dogajajo stvari, ki niso normalne in ki mi lahko uničijo življenje. Ne le meni – tudi otrokoma. Policist, ki mi je prinesel vodo, je za trenutek pokazal sočuten obraz. ''Najebali ste,'' mi je rekel. In dodal: ''Svetujem vam, da si dobite dobrega odvetnika.'' In je odšel po opravkih.

Z Majo sva, žal, živela v hiši tasta in tašče. Če ne bi, bi bilo verjetno vse drugače. Po eni strani jo je ščuvala prijateljica, po drugi strani pa so pljuvali po meni njeni starši. Dosegli so, da mi je bila izdana prepoved približevanja. Češ da sem nevaren pedofil in posiljevalec otrok. S hčerkama sem se videval pred šolo. Starejša sploh ni vedela, kaj se dogaja. Na kratko sem ji razložil, a je želela vedeti tudi podrobnosti. Ko sem ji omenil Adriana, me je začudeno pogledala in dejala, da ''zanj pa tako in tako vemo, da rad fotografira mlade punce''. Njegovo početje se ji ni zdelo sporno, saj so ''vsi vedeli'' zanj.

Najhuje je bilo, ker so za moje težave izvedeli tudi v službi. Nekaj časa sem še vztrajal, vendar je nezaupanje postajalo iz dneva v dan močnejše. Direktorica mi je predlagala, naj dam odpoved, dokler se stvari ne umirijo. Najraje bi jo udaril s pestjo naravnost po nosu. Preklete babe hudičeve! Pristal sem na zavodu za zaposlovanje. Kamorkoli sem poslal prošnjo, povsod so me zavrnili. Glas o mojih ''zločinih'' je, kot je kazalo, preplavil ne le mesta, kjer sem živel, temveč tudi vse bližnje kraje. Še dobro, da je bil moj odvetnik sošolec iz osnovne šole. Ne le da me je dobro poznal, imel je že kar nekaj izkušenj, ko so nekatere ženske svoje partnerje po krivici obtožile pedofilije.

Začela se je sodna kalvarija. To, da sem bil brez službe, je bila še dodatna kaplja čez rob. Žena je ves čas trdila, da hčerkama zame ni mar, da me ne marata, ker se z njima nisem ukvarjal, in podobno. Potem pa je odvetnik le dosegel, da sem se na sodišču soočil z njima. Trenutki, ko sta zavriskali in mi poleteli v objem, bodo za zmeraj ostali zapisani v mojem srcu.

Kjer ni dokazov, tam ni kazni. Tudi jaz sem bil na koncu oproščen vseh obtožb. Kaj mi je to pomagalo, ko sta v štirih letih, kolikor so trajali postopki, hčerki odraščali brez moje prisotnosti! Okolje, v katerem sem živel, me je pribilo na sramotilni križ. Po meni so pljuvali vsi, tisti, ki so me poznali, in oni, ki me niso. Maja se je potem ponovno poročila, njen novi partner je hčerki odklanjal, tako da sta se preselili k meni in moji partnerici. Rad ju imam, onidve imata srčno radi mene. V duši pa bo za vse veke vekov ostal grenak priokus.«

(Konec)