Teden restavracij

Od 16. do 25. marca poteka na Slovenskem že dobro utečena praksa, teden restavracij. Vsak dan se vozim domov mimo vrhunske restavracije, kjer je parkirišče pogosto polno, ob tednu restavracij pa je nabito polno. Iskreno povedano najraje jem doma. Ker vem, kaj jem, ker mi to ne vzame veliko časa, ker kuhamo vsi družinski člani, ker velika družina preprosto kuha doma. In vendar opazujem oglasno desko gostilne, mimo katere se vozim. Vsakič nekaj novega, svežega, zelo pogosto domačega. Ves čas oglašuje večerjo 'na zajli'. Tega ne bom poskusila. Ob vožnji z žičnico mi je pogosto slabo brez večerje, kaj šele, da bi jedla, četudi bi opazovala polno luno ali sončni zahod.

Lanskoletni obisk tedna restavracij je bil nadvse uspešen. Kaj to pomeni? Znala sem povedati, kaj so nam pripravili, in celo mi je nekaj podobnega uspelo pripraviti doma. V peki papirju so nam servirali ajdovo kašo kot neko podlogo, povrhu pa file postrvi v marinadi. Vse to so posamično zavili v peki papir in spekli. Postregli so kar na leseni deski. Takoj naslednji dan sem to poskusila pripraviti doma in je uspelo. Tako sem dobila nov recept tudi za primer, kadar imamo v hiši goste, saj je spečeno hitro, naredi se enostavno, pa vendar je nekoliko drugače. Ko je Janez še delal v poslovnem svetu, je imel veliko kosil in sprejemov. Ob prihodu domov smo ga vedno spraševali, kaj so jim postregli. Največkrat je odgovoril: ne znam povedati, nekaj zelo finega. In vedno je dodal, da vseh teh finih jedi ne zamenja za domačo juho, domač kruh in za to, da je z nami.

Na poslovnih večerjah je vse lepo, pa vendar vsi vemo, zakaj smo tam. Kadar smo v hotelih, nam morda prvi hip res ustreza samopostrežna restavracija. V naslednjem trenutku pa veš, da kupujejo pri poceni dobaviteljih, to ni domača zelenjava, tudi kruh ni domač, jogurti niso iz senenega mleka, kokoši ne uživajo sončne svetlobe, kakšna so torej jajca in vse drugo. Znanci so bili na tednu restavracij v soboto na Štajerskem. Trije so jedli ribji meni, eden pa mesnega. Dvema od okuševalcev ribjih specialitet je bilo slabo. Malokdaj nam je po domači hrani slabo. To ni pravilo in vendar je vse skupaj malo čudno. V mnogih restavracijah se pohvalijo z domačimi sestavinami, nudili bodo regrat, bio motovilec, domače sokove, kruh iz domače moke. Mar nimamo tega vsak dan doma?

Mislim, da je zavedanje o pomenu lokalne hrane vedno večje. Želim videti živali, katerih mleko pijem, pri jajcih vprašam, ali kokoši vidijo kaj sonca. Sadjar, pri katerem včasih kupim sadje, pravi, da so zaradi lanske pozebe letos jabolka res dražja. Vendar nihče ne tarna o ceni, vsi govorijo, kako so jabolka v supermarketih kašasta in so čudnega okusa. Tudi pozeba ima torej smisel – da bomo cenili domače. In ravno to je naše bogastvo. Občutek, da raje jemo manj, pa tisto kakovostno, je vedno bolj domač. To opazijo tudi tujci.