Z znanjem jezika si svoboden

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / torek, 27. februar 2018 / 09:31

Tako pravi ena od udeleženk nadaljevalnega tečaja nemščine, ki poteka na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Škofji Loki. Pri učenju tujega jezika v zreli dobi vsakega vodijo svoji motivi, vsem pa je skupna ljubezen. Ali: radi imamo nemščino, kot pravi njihova učiteljica Olga Volčič.

Društvo U3 ali Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Škofji Loki odlikuje velika izbira študijskih krožkov in delavnic. Kar okoli šestdeset jih razpišejo vsako študijsko leto, pove predsednica društva Borjana Koželj, člani pa med njimi izberejo po svoje. Med najbolj zaželenimi so prav tuji jeziki. Gre za uporabno znanje, pravi sobesednica, kajti člani precej potujejo in pri tem jim znanje jezikov pride prav. Angleščina, nemščina in ruščina pa so med vsemi najbolj iskani.

Študijski krožek nemščine na začetni in nadaljevalni stopnji vodi Olga Volčič, upokojena profesorica nemščine. Z njo in deveterico slušateljev nadaljevalnega krožka, ki se nemščino učijo že četrto leto, smo se pogovarjali o motivih, ki ljudi v zreli dobi vodijo k ponovnemu izobraževanju. »Radi imamo nemščino,« na vprašanje v svojem in imenu študentov preprosto odgovori Olga Volčič. »Ob učenju tujega jezika pa cvete tudi prijateljstvo. Zanimivo je, da sem se z nekaterimi slušatelji srečala že v srednji šoli, sedaj pa jih ponovno učim. Učenje jezika takrat, ko je obvezno, in danes, ko se ga učijo po svoji izbiri, se razlikuje. Tudi pristop je nekoliko drugačen, prilagojen izobraževanju upokojencev. Delamo po učbeniku in delovnem zvezku Delfin, aktualne teme pa dodajamo tudi sami.«

Nemščina v tretjem živ­ljenjskem obdobju gre v glavo nemara malo počasneje kot v srednji šoli, a gre, razmišlja udeleženka Mojca Zaplotnik iz Škofje Loke, prepričana, da je učenje jezika odlična možganska telovadba. To so ji potrdili tudi na predavanjih Alzheimer Cafe, kjer je beseda o demenci in o tem, kako v izo­gib tej bolezni učinkovito razgibavati možgane. Niko Štibelj iz Bukovice pa pravi: »Če znanja ne obnavljaš, se to počasi izgubi. Učenje nemščine na univerzi za tretje življenjsko obdobje pa je priložnost, da na prijazen način obnovimo tisto, kar smo se nekoč že učili, in vzdržujemo neko raven znanja.« Ivanka Jenko iz Valburge pa se je ponovnega učenja nemščine lotila, ker hči živi v Švici in je ob obiskih pri njej ugotovila primanjkljaje v svojem znanju. »S študijem pri gospe Olgi sem izboljšala znanje slovnice, ki mi je najbolj manjkalo. Ko sedaj obiščem hčer in se družim z njenim nemško govorečim krogom sorodnikov in prijateljev, mi je lažje. Tam se veliko družijo in pogovarjajo in pri tem želim biti zraven.« Vinko Bergant, ki ga je Olga Volčič učila že v srednji šoli, se krožka prav tako udeležuje, ker želi obnoviti znanje nemščine. V družini imajo namreč podjetje in imajo veliko nemško govorečih strank. »Ko sem se upokojila, sem najprej začela hoditi k angleščini. Rada potujem in ker vidim, da pri tem potrebujem oba jezika, sem se vpisala tudi k nemščini,« pa svojo odločitev za učenje nemškega jezika, ki ga s pridom uporablja tudi vsako leto v kampu na morju, pojasni Joži Verčič. »Če znaš tuje jezike, si svoboden, lahko se pogovarjaš. Učenje jezikov se mi zdi velik izziv in zadovoljna sem, da sem se tako odločila.« Marina Ogorevc pa je prepričana, da je treba v tretjem življenjskem obdobju nekaj početi, in to jo je vodilo k učenju nemščine. Poleg jezika ima rada tudi družbo, študijski krožek pa združuje oboje. Nemščina je moja ljubezen in bogastvo, pa poudari Nada Debenec, ki se tega jezika uči od osnovne šole naprej in je vesela, da ima možnost za učenje tudi v tretjem živ­ljenjskem obdobju.