Sokolarstvo – starodaven način lova

Sokolarstvo je tisočletja stara veščina lova, s katero pa se danes ukvarja le peščica ljudi. Med njimi je tudi veterinar Roman Savič iz Poženika pri Cerkljah, ki se ukvarja tudi z vzrejo teh plemenitih ptic.

Umetnost sokolarstva izhaja iz prostranih step osrednje Azije, kjer so lovci že pred štirimi tisočletji uporabljali ptice ujede za lov manjšega plena. Čeprav je danes sokolarjem v pomoč tudi sodobna tehnologija, pa se bistvo umetnosti, ki povezuje iznajdljivost človeka z izjemnimi lovskimi sposobnostmi ptice ujede, vse odtlej ni spremenilo.

»Človek goji veliko vrst divjih živali, a vsem je ustvaril umeten habitat, ki ni v skladu z njihovimi potrebami. Sokolarstvo izvira iz drugačne filozofije. Resda je ptica tvoja, a ji kot lastnik omogočiš, da živi skoraj tako kot v naravi. Prosto leti in lovi, v tem smislu je to najboljši približek tistemu, kar bi moral človek živali nuditi za dobro življenje,« o sokolarstvu pripoveduje Roman Savič, medtem ko se v sončnem januarskem jutru skupaj s tremi sokoli selci in ptičarjem Erosom odpraviva na poljske ravnice nedaleč od Poženika pri Cerkljah.

Tokrat bodo sokoli le »trenirali«. Roman Savič v ta namen z vrvico na dron namesti vabo in napravo prek daljinskega upravljavca dvigne v zrak. Ko prva samica vzleti z njegove orokavičene roke, ne potrebuje dolgo, da locira plen in ga visoko nad tlemi tudi ujame. GPS-naprava razkrije, da se je ptica vzpenjala s skoraj sedemdesetimi kilometri na uro. A to ni nič v primerjavi s hitrostjo, ki jo lahko doseže ta ujeda. Sokol selec namreč lovi v letu tako, da se vzpne visoko v nebo, nato pa plen – jerebice in drugo pernato divjad – ujame v strmoglavem naletu, v katerem razvije hitrost tudi več kot tristo kilometrov na uro, s čimer je z naskokom najhitrejša žival na planetu.

Tehnike lova s sokoli so različne. Savič prakticira lov v tandemu s psom. Sokol se vzpne pod nebo, lovski pes pa preplaši pernato divjad na tleh, zaradi česar ta vzleti. Ko sokol izbere tarčo, z veliko hitrostjo strmoglavi proti njej in jo ujame v letu. Kot pravi Savič, je v povprečju uspešen v enem izmed štirih poizkusov.

Savičevi sokoli letijo najmanj vsak drug dan. V nasprotju s splošnim prepričanjem namreč ptice letijo le, ko je to potrebno – in ne kar tja v en dan. »V naravi je energija dragocena in nima smisla, da bi jo živali po nepotrebnem trošile. Sokol navadno leti le, ko išče hrano ali ko brani teritorij,« razlaga sogovornik, ki se ukvarja tudi z vzrejo sokolov.

Prav sokolarji so v sedemdesetih letih pomagali k preživetju te vrste ptic v Evropi in Severni Ameriki. Zaradi množične uporabe insekticida DDT je prihajalo do neplodnosti, zaradi česar je prišlo do upada populacije. »Sokolarji so imeli ptice in so jih znali razmnoževati, zato so jih lahko začeli vračati v naravo,« pojasnjuje sogovornik.

Prav zaradi tega in dejstva, da ima pri nas sokolarstvo osemstoletno zgodovino, je presenetljivo, da se je sokolarstvo šele pred nekaj leti zakonsko uredilo in je ta dejavnost postala zakonsko dovoljena. Bojazni, ki so jih takrat izražali nasprotniki legalizacije, da bodo zaradi tega sokolarji jemali ptice iz narave, so neutemeljene. Sokolarji namreč lovijo le z vzrejenimi sokoli, poleg tega pa so, tako kot Roman Savič, veliki ljubitelji narave s spoštljivim odnosom do živali.

Čeprav je sokolarstvo način lova in si v nekaterih delih sveta ljudje še danes na ta način iščejo hrano, pa se po dopoldnevu, preživetim z Romanom Savičem in njegovimi tremi sokoli, zdi, da gre pri tej starodavni veščini, ki je z razlogom tudi pod Unescovo zaščito, predvsem za pristen stik z naravo in občudovanje teh veličastnih plenilcev v njihovem naravnem okolju.