Zimske radosti

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 6. februar 2018 / 08:29

Včasih je bil sneg v naših krajih nekaj normalnega, danes ga častimo kot pravo redkost. Saj imamo sneg vsako leto, vendar le za nekaj dni. Kar verjeti ne morem, da otroci gazijo po snegu doma, ne da bi jih vozili v hribe. Po polju med Predosljami in Suho so potegnili tekaške proge in rekreativci se kar ne moremo načuditi, kako je fino. Bilo nas je polno, kot da bi bili atrakcija. Kaj pomeni stopiti na smuči pred hišo? Nič vožnje v Kranjsko Goro ali na Jezersko, kar je nam najbližje, ampak kar doma. Janez mi je za diplomo kupil novo tekaško opremo. To pomeni, da je sedaj stara že krepkih 20 let, a še vedno služi svojemu namenu. Soseda me sprašuje, kakšno tehniko tečem, kakšne imam smuči. Ko ji odgovarjam, da imam ene smuči in tečem z njimi klasiko in »skate«, se mi debelo smeji. To ni mogoče. Marsikaj ni mogoče, pa se dogaja. Tako tudi jaz z 20 let starimi smučmi tečem za svoje potrebe obe tehniki na enih smučkah. Torej sem vam s tem povedala vse o svoji zahtevnosti, znanju in sposobnostih teka na smučeh. Profesionalci imajo tako lep stil in tako preprosto je videti. Poskusim in hitro omagam. Potem pa se zanašam na drsanje, bolj podobno hoji, pa je vendar fino. Oče večkrat pove, kako smo se v mojem otroštvu udeležili družinskega maratona v Dupljah. Družini primerna proga je bila dolga pet ali največ deset kilometrov. Mami je poznala znanko, ki je delala pri razglasitvi rezultatov. Vpraša jo je, kateri smo bili. Enaindvajseti. O fino. Čez čas ponovno vpraša, koliko pa je bilo vseh ekip. Tudi enaindvajset. Ah, sedaj mi je vse jasno. V duhu pomembno je sodelovati in ne zmagati smo gojili vse športe pri naši hiši in volja je ostala vse do danes. Ko bomo šli med zimskimi počitnicami na smučanje v Avstrijo, bom prav tako vzela s seboj tekaške smuči. Tam je bolj hribovito in teren je strm. Zgodilo se je, da je bilo snega že precej malo, pa je tekaška proga še vedno služila teku na smučeh. Nekaj časa si se peljal po snegu, potem po zemlji in travi, pa zopet po snegu. Pa vendar je učinek rekreacije pri teku na smučeh, smučanju ali pri hoji precej različen. Po eni uri teka imam razgibano celo telo, prepotena sem, od smučanja nikakor in od hoje še manj. Le kaj bi dali, da bi imeli sneg dlje časa tudi v nižinah in bi tako imeli čudovito rekreacijo praktično zastonj in pred nosom. Ko pospravljam smuči, pride mimo znanka in navdušeno ji pripovedujem, kako je fino. In kakšen razgled. Amerika. Kakšna Amerika, pravi nazaj. Kdor koli je bil tam, ve, da je Amerika tukaj. Snežna pravljica, tekaške proge pred hišo, pogled na zasnežene gore. Da bi le še dolgo časa ostali malo bolj zakotni prostor pod soncem in bi vse tisto, po kar hodijo ljudje v Ameriko, k nam prišlo čim kasneje, ali pa če sploh ne pride. Naj nas sneg še malo razveseljuje tudi v nižinah. Vsaj v hribih ga bomo na srečo imeli še nekaj časa.