Vsem nam tako znan sanjski svet

Z veliko razstavo risb, lesenih kipov in reliefov iz bogatega ustvarjalnega opusa avtorja Petra Jovanoviča z naslovom Kronist sanjskega sveta in slavnostno akademijo umetniku v čast so v petek v Sokolskem domu v Škofji Loki proslavili njegov življenjski jubilej osemdeset let.

Škofja Loka – Še preden smo obiskovalci napolnili Kristalno dvorano in prisluhnili pevcem, govornikom in slavljencu, je v Sokolskem domu kar vršalo od vseh, ki so si prišli ogledat razstavo, predvsem pa čestitat Petru Jovanoviču. Zanj na Wikipediji lahko preberemo, da je slovenski kmet, kipar in slikar – vsi, ki ga poznajo, pa vedo, da je enako, kot je bogat v svojem umetniškem izrazu in nekoliko poseben v svoji siceršnji pojavnosti, v svojem ravnanju in bivanju v prvi vrsti tudi izjemen človek – tak z veliko začetnico.

V dvorani je Petru Jovanoviču najprej kvintet Patina zapel pesem Pozdrav s tistim znanim refrenom »Oj slavljenec današnji, pozdravljen tisočkrat«, umetniško-rojstnodnevno druženje pa je nadaljevala Monika Tavčar s kratkim orisom slavljenca, ki bo osemdesetletni jubilej praznoval čez dober teden, 6. februarja. »Ivan Golob je nekoč zapisal, da Peter Jovanovič sanja z rokami, ker je kipar in z njimi oblikuje les v čudovite kiparske podobe, in sanja z očmi ter z njimi oblikuje črte, ki so gibalo njegovih risb. Zato je kronist sanjskega sveta. Umetnine skromnega in tihega umetnika, samorastnika izpod Blegoša, častnega občana občine Gorenja vas - Poljane, občudujemo že vrsto let, postavljene so vsepovsod po Sloveniji, v številnih mestih, vaseh in domovih.«

Za tokratno razstavo v avli Sokolskega doma je skupaj s slikarko Agato Pavlovec in kustosom Loškega muzeja Boštjanom Sokličem izbral dela v različnih tehnikah in formatih, od kipov in reliefov iz lesa do risb s srebrnim in zlatim svinčnikom na papirju ter risb s črnim in barvnimi tuši. »Peter Jovanovič je sodobni ljudski umetnik in individualni raziskovalec izbranih likovnih medijev. Čeprav se ni učil pri slavnih mojstrih in ni nikoli prestopil praga likovne akademije, ga slovenska umetnostnozgodovinska stroka ne more in ne sme prezreti. S svojim opusom dokazuje, da spada med najpomembnejše slovenske likovne samorastnike,« je o Jovanovičevi umetniški veličini povedal Soklič. Prvo samostojno razstavo je imel jeseni leta 1966 v galeriji na Loškem gradu in odtlej jih je nanizal več kot sto. V petdesetih ustvarjalnih letih se je dodobra uveljavil kot slikar in kipar, a nikoli ni zapustil domačije v Dolenji Žetini. »Kot človek je ostal skromen in preprost, kot umetnik pa je postal odločen in samozavesten,« je poudaril Soklič.

Navdih v slovenski poeziji

Jovanovič navdih za svoj umetniški svet črpa predvsem iz domačega okolja, poljanskega hribovja in tamkajšnjih ljudi, posebno pozornost pa posveča tudi slovenski prozi in poeziji. Prešeren, Cankar, Pavček, Balantič so mu bili vedno znova navdih, tako pri risbah kot rezbarjenju kipov iz lesa. To spoznavamo tudi ob razstavljenih delih. Če povzamem Sokliča, ki v katalogu k razstavi pojasnjuje vso veličino umetnikovega dela, Peter Jovanovič s svojim opusom dokazuje, da akademska izobrazba nikakor ni pogoj za ekstremne likovne dosežke in za doseganje kvalitetne ravni v upodabljajoči umetnosti. Prava kombinacija talenta, naravne inteligence, umetniškega navdiha in predanega dela tvorijo recept Jovanovičevega uspeha.

Na dogodek je iz Velenja prišel tudi nekdanji direktor Rudnika urana Žirovski vrh Franc Avberšek, ki je pred avditorijem poudaril izjemnost Jovanovičevega dela pri skupnem projektu, ko so umestili stole za podružnično cerkev sv. Urbana in je on na velik del teh izdelal reliefe z motivi rudarjev in svetnikov. »Zame je bil Peter vedno primer trajnostnega razvoja – živi skromno in kar naprej ustvarja, v svojih delih slika realno življenje.«

V krajšem pogovoru je slavljenec med drugim povedal, da si želi, da bi bil čim dlje še zdrav, da bi lahko še delal. »Kipov ne več, mogoče še kakšen relief, risbe pa tako ali tako rišem vsak dan.« Da mu tudi sicer ni prav nič dolgčas, saj skoraj ne mine dan, da nima obiskov doma v Dolenji Žetini. Najraje riše zjutraj in dopoldan, v načrtu pa ima tudi upodobitve po motivih pesmi Frana Milčinskega - Ježka.

Razstavo je odprl škofjeloški župan Miha Ješe z besedami: »Peter Jovanovič je velik umetnik, a hkrati skromni človek iz poljanskih hribov – tisti, ki nas združuje v najlepšem pomenu besede, saj je vedno dobre volje in pozitivnih misli.«