Odhod s tega sveta

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 1. februar 2018 / 19:31

Umiranje je tako zelo edinstven, enkraten in neponovljiv dogodek, da o njem ne vemo nič, dokler ga ne doživimo sami. Ko pa ga doživimo, o njem ne moremo več pripovedovati in pisati. Trenutek smrti nam približujejo in opisujejo vse svetovne religije in zdi se, da je glavni namen vseh verstev soočenje s smrtjo in priprava na posmrtno življenje. Včasih je bila smrt normalni del življenja, pogovorov, običajev, pred njo niso bežali in so jo sprejemali. Danes od nje bežimo in strah nas je pogovarjati se o njej. Umirajoče odpeljemo v bolnišnice ali domove za ostarele, samo da bomo daleč od smrti, ko pride. To je v popolnem nasprotju z željo umirajočih, saj si skoraj vsak želi umreti doma, v krogu domačih. In kjer je le mogoče, smo jim to dolžni omogočiti. Sicer si naložimo težko dediščino do svoje smrti.

Zelo normalno in pričakovano je, da nas je smrti strah. Prehod iz znanega v neznano nikoli ni prijeten. Kaj šele prehod v nov način bivanja. Strah je tudi umirajočega – in tako kot potolažimo dojenčka, tako tudi umirajoči želi imeti nekoga ob sebi, ki mu pove, da je ob njem. Da ni sam, da ne vemo točno, kam gre, vendar ob zadnjih trenutkih življenja potrebuje ob sebi umirjeno in ljubečo osebo. Jokamo vedno svojo žalost. Prav je tudi, da umirajočemu dovolimo, da odide. Prvič sem bil ob umirajočem človeku. Smrt je bila zaradi bolezni pričakovana. O njej smo se zadnje mesece odkrito pogovarjali. Na začetku morda malo težje, nato sproščeno. Umirajočemu in najbližjim nam je bila in je v ogromno oporo vera, molitev, petje, obredi in upanje, da se življenje nadaljuje. Ter da se ob času spet srečamo.

Zdravstveno osebje, duhovniki, zaposleni v domovih za ostarele … povedo, da ima umiranje pogosto precej predvidljiv potek. Vsaka smrt pa je zelo osebno izkustvo in je ne moremo dati v besede. Tudi za najbližje je to zelo močno izkustvo – ko si upamo prisostvovati in biti v oporo s tega sveta odhajajočemu življenju. Sam sem dojel prihod smrti kot odhod nečesa zelo velikega. A ko je to veliko (recimo temu duh) odšlo iz telesa, se je v meni in v prostoru naselila čudno prijetna spokojnost, blaženost, umirjenost, mir, ki bi ga lahko prijel. Oprijemljiva tišina, s katero bi se lahko pobožal. Za nekaj sekund, morda minuto se je ustavil čas. Nekaj, česar nisem pričakoval, vendar presenetljivo prijetno. Nobene groze, nobenega strahu, le veliko spoštovanje pred nečim, kar imam in imamo vsi v sebi. To je gibalo vsega ustvarjenega. Veličina, v kateri smo in se je žal ne zavedamo vsak trenutek. Vzeli smo si čas in se počasi poslovili od mrtvega telesa. Prišli so sorodniki in sosedje. Z molitvijo smo ga pospremili v nov način bivanja, sebi dovolili žalost in si priznali lastno zadoščenje, da smo storili najboljše možno. Pretekli teden je umrl moj oče.