Njen zimski pobeg, naša poželenja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 7. januar 2018 / 09:28

V Stolpu Škrlovec je na ogled fotografska razstava z naslovom Catch me, touch me, take me, feed me fotografinje Tanie Mendillo.

Kranj – V letnemu času primerno nekoliko hladni galeriji v Stolpu Škrlovec je na prehodu iz starega v novo leto – in tako bo vse do konca januarja – vaše čustveno vzdušje ravno nasprotno toplo in poželjivo. Ob fotografski razstavi najnovejšega cikla fotografij, ki jih je avtorica Tania Mendillo naslovila s Catch me, touch me, take me, feed me, imate obiskovalci odlično priložnost za to. Avtorica razstavlja 26 fotografij večjega formata, gre predvsem za dela v črno-beli tehniki, štiri fotografije so barvne. V zapisu k razstavi izvemo, da v pričujoči seriji fotografij avtorica raziskuje občutenje poželenja in umetnost zapeljevanja. Najsi gre za ljubezen, ustvarjalnost, denar, oblast ali nekaj tako vsakdanje preprostega, kot je hrana, je prav močna čustvena potreba po zadovoljitvi – poželenje – eno najbolj prvinskih in najmočnejših življenjskih gibal, ki odločilno sooblikuje medčloveške odnose. Kdor zna v drugem prebuditi poželenje, ga pridobiti, privabiti – zapeljati, poseduje skorajda čarobno moč. Avtorica ob tem povprašuje gledalca, ali ima tudi umetniško delo moč zapeljevanja, pri čemer odkrito priznava, da razstavljena serija fotografij izvira iz njenega lastnega poželenja po ustvarjanju Lepega.

Je pri vsej današnji tehnologiji, ko si poželenje lahko prikličemo s pametnega telefona z vsem, kar kroži po spletu, od slik do filma in zvoka, tovrstne občutke mogoče vzbujati s klasično fotografijo? »Pravzaprav tega sploh ne želim dokazovati. Tak je namreč moj način bivanja, iz katerega na neki način izhaja tudi vse moje delo – od ideje do realizacije. V razstavljenih fotografijah bo vsak našel, kar si bo želel, kdo mogoče prav ničesar, koga drugega pa bodo ganile in v njem vzbudile posebne občutke,« odgovarja Tania Mendillo in ob tem povzema besede kolega, znanega fotografa Rajka Bizjaka, da gre v tovrstni fotografiji za zadnje zametke nekdanjega časa, ki nam vračajo občutke, kako smo nekoč doživljali zapeljevanje. »Družba se zelo spreminja in danes ni nič več osebno. Tehnologija se pospešeno razvija in ljudje stremimo le še k hitri potešitvi. Je to to?« se sprašuje Tania, za katero je čutnost nekaj, kar te gane, kar v tebi pusti sled. Mendillova v fotografiji zna provocirati, sama zase pravi, da se v življenju ne drži strogo zacementiranih pravil – in ta običajno tudi niso v ospredju pri njenem umetniškem ustvarjanju. Nasprotno pravila krši, če se le da. Pravi, da se pri fotografiranju ne obremenjuje s tehniko, ampak je kot vizualen človek zapisovalka zgodb. Drži, saj so njene fotografije kot male zgodbe, črtice, novele.

Motiv za mizo sedeče lepotice golega oprsja, pred katero je še nerazrezan pečen piščanec, ob njej pa natakar s celim krožnikom krvavic; ali pa dve poželjivi ženski, ena z rahlo razmazano šminko, druga z ramo, popacano z malinovim sokom; in dekle s slaščico pred seboj in psom, ki je smrček pomočil v smetano, mogoče dekle v izložbi z mortadelo v rokah ...

Mendillova je svoj fotografski cikel posnela v novembru na treh različnih lokacijah v Kranju, Hotelu Actum, Gostilni Pr' Matičku in Delikatesi Figa. »To je bil moj zimski pobeg iz vsakdanjosti. Takrat, ko se lotim tovrstnih fotografskih projektov, si rada rečem, zdaj se bom pa malo igračkala, in ideje, ki mi švigajo po glavi, poskušam realizirati, pa naj bodo še tako nekonvencionalne. Sama pravim, da ni problem, ko človek pade in se znova pobere, problem je monotonost – in to si vedno znova želim presegati,« pripoveduje Tania Mendillo, sicer odlična portretistka, v katere fotografski studio v zadnjih letih prihajajo številni umetniki in javne osebnosti. »Če bi znala pisati, bi pisala, tako pa zgodbe pišem s fotografijami.«