Gorenjski glas, prosim

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. januar 2018 / 13:55

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (25)

Kadarkoli pokličete na Gorenjski glas, vas glas na drugi strani žice pozdravi s temi besedami. Vsakodnevnih klicev v uredništvo pa ni malo, saj je najbolj razširjen in najbolj bran časnik na Gorenjskem. Raziskave kažejo, da ga v povprečju bere vsak tretji prebivalec Gorenjske. Na nas se obračate z najrazličnejšimi vprašanji, predlogi in prošnjami. Na oddelku za naročnine naročate male oglase in ob žalostnih trenutkih osmrtnice in zahvale, po novem letu, ko poravnavate naročnino za prihajajoče leto, pa je to najbolj obiskan del naše hiše. Na oddelku za oglasno trženje najpogosteje odgovarjajo na vprašanja o možnosti in pogojih objave komercialnega sporočila, o ceni in vseh rečeh, ki so povezane s tem. Za uredništvo so telefonski klici in povezave nekaj običajnega in nepogrešljivega. Pred leti je bil telefon poleg osebnega obiska edino sredstvo za novinarjevo komunikacijo s posamezniki in organizacijami, h katerim je bila usmerjena časnikarska pozornost. Danes telefoni niso več tako vroči, kot so bili včasih. Nadomešča jih svetovni splet, ki ne prodira le v časnikarski svet, ampak v naše življenje nasploh. Za nas na časopisu Gorenjski glas je prva zapoved prijazen pozdrav vsakemu, ki nas pokliče ali nam po drugih poteh želi kaj povedati. Vsa sporočila niso vedno prijetna, vendar jih je treba jemati z razumevanjem in prepričanjem, da ima glas na drugi strani dober namen …

Tajništvo podjetja pa je tista točka, ki jo vsak dan doseže največ klicev, največ sporočil. Naročniki in bralci pa tudi ljudje, ki niso ne eni ne drugi, kličejo, ko jim napisano v časopisu ni všeč, ko bi nekoga radi pohvalili ali očrnili, ko zjutraj izvod časopisa ni bil pravočasno pri njih, ko bi morali po njihovem mnenju o nečem pisati, pa nismo, ali pač pokličejo k nam, ker morajo v slabih trenutkih na nekoga stresti svojo jezo in nezadovoljstvo. Na srečo je imel Gorenjski glas vsa leta tajnice, ki so znale za vsak primer najti primerno besedo ali odgovor, tudi takrat, ko so bile one ali ves kolektiv 'nekaj najbolj groznega na svetu'.

Kar nekaj deklet in žena se je zvrstilo na delovnem mestu tajnice podjetja oziroma uredništva. Kot prvi sta v pregledu zgodovine našega časnika oziroma podjetja, ki je izšel ob 50-letnici leta 1997, zapisani Francka Varl in Francka Jenko. Za njima je leta 1960 prišla Marija Globočnik, poročena Eržen, za večino kar Miška, ki je bila na tajniškem mestu kar 13 let. Ob petdesetletnici časopisa, ki jo je Miška dočakala kot upokojenka, je povedala, da se je vsak delovni dan začenjal pri njej, ob njeni jutranji kavici. Delala je za tri: na okornem pisalnem stroju je prepisovala novinarske in druge članke, jih, ko so bili objavljeni, izrezovala in arhivirala ter skrbela za hrambo fotografij. Ker so bili takrat novinarji plačani po številu objavljenih vrstic, jih je do izračuna plač morala prešteti. Miška, ki se je upokojila leta 1973, pa ni bila samo tajnica. Bila je iskrena prijateljica, tolažnica in človek, ki je razumel težave novinarjev. »Z njimi se nisem nikdar sprla. Če pa sem čisto odkrita, moram reči, da so včasih na Glasu nekatere novinarje in delavce premalo spoštovali,« je povedala danes že pokojna Miška.

Več kot dvajset let je tajnica Klavdija Stroj, »naša Klavdija«. V marsičem je podobna legendarni Miški: po prijaznem, prijateljskem in razumevajočem odnosu do sodelavcev ter do ljudi, ki prihajajo k nam ali nas kličejo, v odgovornem odnosu do dela in po drobnih, navidezno manj pomembnih opravilih, ki jih je treba narediti, pa so važni za kolektiv. Klavdija tudi skrbi, da pomembnejši osebni prazniki zaposlenih niso prezrti, saj se tudi na ta način v kolektivu ohranjata družabnost in sproščenost. Le način dela tajnice se je zaradi novosti, ki jih tudi pri časopisu prinaša čas, spremenil.