Najbolj so jih presenetili copati

V Kamniku živeči Američan Noah Charney v kamniški in domžalski knjižnici že nekaj časa pripravlja zanimive pogovorne večere z naslovom Slovenologija, na katerih skozi zanimiva področja in goste spoznava razlike med svojo rodno domovino in državo, kjer si je ustvaril družino in živi zdaj. Nedavno pa je gostil še dva Američana, ki sta si za svoj novi dom prav tako izbrala Slovenijo.

Noah Charney je Američan, ki je živel že v desetih državah in dvanajstih mestih, a odkar ga je ljubezen pripeljala v Kamnik, je prepričan, da je Slovenija najboljša država na svetu. Je tudi eden boljši ambasadorjev naše države, saj kot pisatelj in kolumnist svoje zadovoljstvo izraža tudi po tujih medijih, prav nič manj radi pa mu ne prisluhnejo v domačem okolju, kjer v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik in v Knjižnici Domžale vodi predavanja z zanimivim naslovom Slovenologija.

Kako je biti tujec, natančneje Američan, v Sloveniji, je pred dnevi ugotavljal na pogovornem večeru, na katerem je gostil rojaka pisateljico Erico Johnson Debeljak in rokovskega glasbenika Chrisa Eckmana.

Noah se je v Kamnik priselil pred enajstimi leti. »Odločitev za to je bila povsem preprosta. Že zelo kmalu sem vedel, da želim živeti v Evropi, saj mi Združene države Amerike kot država niso všeč, ko pa sem spoznal življenje v Sloveniji, sem vedel, da želim živeti prav tu,« z značilnim ameriškim zanosom v simpatični slovenščini, pri kateri ga mučijo predvsem skloni in končnice, razlaga Noah, ki pa je večer tokrat vodil v angleščini. Njegov gost Chris Eckman našega jezika, čeprav je tu že od leta 2003, namreč še ni osvojil. »Moj problem je verjetno v tem, da ne delam v Sloveniji, ampak z bendom igramo po vsem svetu, ko pa pridem sem, vsi tako dobro govorijo angleško, da mi niti ni treba znati slovenščine,« pravi v Seattlu rojeni glasbenik in se pošali, da bo čas za učenje jezika verjetno našel, ko se bo upokojil. Svojo ženo je spoznal v Orto baru, že pred tem pa je bil v Sloveniji sedemkrat, tako da je okolje že približno poznal.

Najdlje od trojice pri nas živi Erica Johnson Debeljak, ki je svojega moža Aleša spoznala tik pred slovensko osamosvojitvijo. »Takrat sem bila tako zaljubljena, da mi je bilo povsem vseeno, kam grem živet. Izobraženi smo v Ameriki takrat sicer vedeli za Jugoslavijo, za Slovenijo pa ne – in mnogi moji prijatelji so mislili, da sem šla v Rusijo. Danes se mi zdi zelo smešno, da sem kot mlado dekle, rojeno v San Franciscu, nekaj časa živela v New Yorku, saj sem želela iz ''majhnega'' mesta v velikega, nato pa sem prišla v Ljubljano, ki je bila pred 25 leti nekaj povsem drugega kot danes, pa še danes velja za ameriške razmere za zelo majhno mesto. Z možem sva živela v majhnem stanovanju v Mostah in še Aleša je skrbelo, kako bom lahko živela tu,« se danes v smehu spominja.

Kaj je vse najbolj presenetilo, ko so se spoznali s slovenskim načinom življenja? »Copati,« so povedali vsi po vrsti, in turška kava ter majhne razdalje, kaotičen promet in pogosto nepravilno parkirana vozila. Chris Eckman je navdušen nad našim zdravstvenim sistemom. »Vem, da ste sami z njim nezadovoljni, a ne zavedate se, kaj pravzaprav imate! To je za naše razmere res neverjetno. Vaš sistem vam daje dostojanstvo, česar v ZDA nimamo. Sam še kar ne morem verjeti, da me po kakšnem zdravniškem pregledu ne čaka nekaj tisoč evrov visok račun. Prosim, pazite na ta sistem, kolikor morete!«

Opažajo pa še nekaj. »Američani smo znani kot veliko preveč samozavestni narod, Slovencem pa ravno to primanjkuje. Preveč ste skromni, saj velikokrat res nimate razloga za to, in prevečkrat se podcenjujete. Imate prečudovito naravo in krasne ljudi, vi pa se še kar sprašujete, zakaj kakšen tujec pride živet. Bodite ponosni na to, kar imate in kje živite,« so sklenili.