Perdanov 'fleš' Gorenjskemu glasu

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. januar 2018 / 17:21

Edvard Erzetič, amaterski fotograf iz Škofje Loke, nas je ob sedemdesetletnici Gorenjskega glasa presenetil z nenavadnim darilom: prepustil nam je fotografsko bliskavico mecablitz, ki jo je v šestdesetih letih uporabljal legendarni fotoreporter našega časopisa Franc Perdan.

Preden razvijemo aktualno zgodbo, naj zlasti mlajšim bralcem Gorenjskega glasa pojasnimo, kdo je bil Franc Perdan. Novinarski kolega in Perdanov dolgoletni sodelavec, sicer pa dobri poznavalec zgodovine naše časopisne hiše Jože Košnjek pravi takole: »Franc Perdan, rojen leta 1929, je kot izučen fotograf prišel h Gorenjskemu glasu leta 1955 na pobudo tedanjega urednika Slavka Beznika. Bil je prvi poklicni fotograf Gorenjskega glasa in eden prvih v Sloveniji. Upokojil se je leta 1991 in se je do začetka bolezni redno udeleževal naših prireditev in srečanj upokojencev. Umrl je leta 2001 in je pokopan na pokopališču v Bitnjah. Prejel je tudi Tomšičevo nagrado za življenjsko delo na področju časopisne fotografije.« Tudi sama sem imela srečo, da sem z našim Franceljnom delala desetletje, da mi je bil na začetku mentor, pozneje pa dragocen sodelavec, ki je poznal veliko ljudi. In ljudje so poznali njega, saj so ga videvali na mnogih dogodkih na Gorenjskem, ki jih je beležil s svojim fotoaparatom.

Poznal ga je tudi Edvard Erzetič, v preteklosti zaposlen v kranjski Iskri, kjer je bila aktivna tudi fotografska sekcija kranjskega kluba Janeza Puharja. In tam se je začela tudi zgodba o bliskavici, tako imenovanem flešu, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pri svojem delu uporabljal Franc Perdan. Kot pove sogovornik, je bil fleš verjetno prodan, ker je šel v odpis, Perdan pa je dobil sodobnejšo opremo. Tako ga je kupil Alojz Žibert in Iskrine fotografske sekcije, za njim ga je imel v lasti član istega kluba Stane Križnar, od njega ga je kupil Erzetič.

»Preden sem dobil Perdanov fleš mecablitz, sem uporabljal takega na magnezijeve kocke. Ko mi je Sušnik ponudil Perdanovega, sem postal kar bogatejši. Ne le zato, ker je bila fotografska oprema tedaj zelo draga, tudi zato, ker je šlo za profesionalno opremo. Uporabljal sem ga več kot deset let in z njim sem slikal veliko nepozabnih dogodkov v svojem življenju,« je povedal Erzetič, ki je ljubiteljsko fotografsko kariero začel z ruskimi fotoaparati. Največ je fotografiral, ko je bil vodnik na planinskih turah. »Vsako soboto sem slikal na turi, po vrnitvi domov sem razvil film in v nedeljo naredil slike, v ponedeljek pa so bile že v vitrini planinske sekcije. Opremil sem 75 vitrin. Temnico sem si uredil kar v domačih sanitarijah in tam razvijal črno-bele fotografije. Veliko fotografij imam, ki so še v škatlah, albuma mi namreč doslej še ni uspelo opremiti. Morda kdaj pozneje,« pripoveduje Edo Erzetič. Kot amaterski fotograf se je veliko izobraževal in usposabljal v fotografskih klubih Janeza Poharja v Kranju in Antona Ažbeta v Škofji Loki, katerih član je bil. Danes fotografira predvsem prizore iz narave, posebno rad pa vinograde in njihove detajle iz svojega rojstnega kraja Gradno v Brdih. Te fotografije je tudi razstavljal.

Perdanov fleš je bil neroden, težak skoraj dva kilograma, saj ga je napajalo šest velikih baterij »amerikank«. Zelo dolgo se je tudi polnil, se spominja Edo Erzetič. V iskri so mu potem naredili polnilec, ki je bil opremi dodan kot adapter. Tudi Erzetič je zanj prispeval dodano vrednost, priključek za polnilec, pojasnjuje, ko nam razlaga tehnične zakonitosti te za današnji čas nenavadne fotografske opreme. A fleš je bil močan, daleč je »neslo« in z njegovo pomočjo je tako kot prvi tudi četrti lastnik posnel veliko dobrih fotografij. Spominja se, da so ga nekoč povabili kot fotografa k Laknerju, kjer sta rojstna dneva praznovala profesor Drago Ulaga, priznani strokovnjak s področja telesne kulture, in znameniti športni novinar Stane Urek. Lepih spominov je še več in med drugim mu tudi ti danes lepšajo življenje.

Spomini ostanejo, zato se mu verjetno ni bilo tako težko ločiti od fleša. Odločil se je, da ga bo ob sedemdesetletnici Gorenjskega glasa odstopil naši časopisni hiši, mi pa ga bomo najverjetneje dali v hrambo kakemu muzeju tehnične dediščine.