Hobit v operni različici

Letos mineva osemdeset let, odkar je v slovenskem prevodu prvič izšla ena najbolj branih knjig mladinske književnosti Hobit angleškega pisatelja J. R. R. Tolkiena, decembra letos pa so na oder Linhartove dvorane v ljubljanskem hramu kulture postavili mladinsko opero z enakim naslovom. Režisersko taktirko so zaupali Nani Milčinski, gre pa za prvo neangleško izvedbo opere Hobit.

Premiero je opera doživela v začetku decembra, a bo na sporedu vse do konca marca prihodnjega leta. Predstava je primerna za otroke od devetega leta dalje, letos pa bo zadnjič na sporedu v petek, 29. decembra.

Opera pripoveduje zgodbo o Bilbu Bogataju, zapečkarskem hobitu, ki se mu z obiskom modreca oziroma čarovnika Gandalfa življenje postavi na glavo. Zgodbo samo večina pozna, saj gre za knjižno in filmsko uspešnico z enakim naslovom, ki smo ju brali oziroma gledali tudi pri nas. Tudi opero je skladatelj Dean Burry priredil po romanu J.R.R. Tolkiena. Napisal jo je za Kanadski otroški operni zbor in je bila prvič izvedena pred trinajstimi leti v Torontu, od koder Burry tudi prihaja. Pri nas pa si jo lahko ogledate v izvedbi mladinskega zbora Glasbene matice in študentov Akademije za glasbo v Ljubljani.

Hobit ga je navdušil

Burry je z opero uglasbil epsko zgodbo in tako izpolnil lastne otroške sanje. Namreč, kot mlad fant je bil navdušen nad vsem fantastičnim: zmaji, velikani, grško in egipčansko mitologijo, srednjeveškimi vojnami in orožjem. Hobita je prvič prebral, ko je bil star deset let in knjiga ga je očarala.

Nana Milčinski

Režijo slovenske opere so zaupali Nani Milčinski.

»K sodelovanju sem bila povabljena s strani Cankarjevega doma, Glasbene Matice Ljubljana in Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG). Zamisel, da bi uprizorili Hobita, se je porodila na Matici. Jaz sem se ideje zelo razveselila in sprejela izziv.« V nadaljevanju režiserka razloži, da se Burryjev libreto v grobem popolnoma drži zgodbe in v njegovo delo, razen določenih skrajšav, ki jih je tudi sam potrdil, ni posegala. Je bil pa skladatelj v času premiere na obisku v Sloveniji, tako delno spremljal nastajanje slovenske različice in seveda bil prisoten na premieri. Nana si je dovolila še nekatere posege v dramaturgiji: »Ponekod smo glasbene dele, ki smo jih odstranili, uporabili za podlago besedila ali pa uprizorili določene dele vizualno na instrumental, brez petja. Burry je po premieri dejal, da izpuščenih delov ni pogrešal in je bil nad uprizoritvijo navdušen. Po eni od vaj si je le zaželel, da bi upoštevali nekaj krikov, ki jih je predlagal v partituri za uprizoritev vojne.«

Epska zgodba, slovenski pogled, sodobna opera

Se je pa Nanino režijsko delo začelo z odločitvijo, da v nobenem segmentu ne bodo posnemali filma, niti uporabili knjige za veliko »didaskalijo« ob delu.

»Gledališče se kot medij popolnoma razlikuje od filma in moje mnenje je, da če ga skušamo v gledališču posnemati, kaj kmalu izgubimo igro. Morda v prvih minutah zaradi pričakovanj gledalcev koga za trenutek izgubimo, vendar verjamem, da ga lahko po določenem času, ko ga povabimo v svojo interpretacijo in prepričamo s svojo domišljijo, lahko zelo hitro pridobimo nazaj, in to bolj, kot če bi skušali zadostiti pričakovanjem in tekmovati s kultnim filmom in njegovimi podobami.« Domišljijski svet slovenskega Hobita izhaja iz otrok, študentov in sodobnosti. »Naš Gandalf, na primer, ni starček z dolgo brado in gorjačo, ampak ''frajer'' v srajci, s tetoviranimi rokami, sončnimi očali in čarobno palico za golf. Taka režijska odločitev pa ima še en razlog: ko delam z mladimi igralci, ki so na začetku poti, mislim tudi na njihov igralski razvoj. Karikaturo je lažje igrati, veliko težje je biti sam svoj in iz tega narediti zanimivo vlogo. Tudi z otroki sem delala podobno. Vsak je dobil določeno fizično gesto, ki jo je vgradil v svojo vlogo in jo poskušal izvesti, kot da je del njega in čim bolj naravno. Iskali smo igrivost, jezo, veselje, vse iz ''orožarne'' njihovih čustev in stvari, ki jih poznajo. Če rečem na vaji: ''Skregajte se z Gandalfom tako, kot da je vaš brat ali sestra ... In dovoljeno je vse od loputanja z vrati, do metanja stvari ...'', na koncu dobim čisto drugačen dialog z drugačnim čustvenim nabojem, kot če samo rečem, naj bodo jezni na Gandalfa, ker jih obtožuje, ker so v grdinski jami izgubili Bilba.«

Dovoljeno tudi odraslim

Nana pri svojih režijah ne ločuje režije za otroke in režije za odrasle. Ko slišimo besed Hobit, najprej pomislimo, da gre za opero, namenjeno otrokom, a Nana povabi tudi odrasle. »Mislim, da se pri veliko otroških predstavah otroka podcenjuje z ilustrativnimi režijskimi pristopi in nemogočim pačenjem igralcev. Temu rada rečem buc-buc teater. Veliko rajši se odločam za preprosto podajanje zgodbe, ki jo lahko vsak razume, potem pa z večplastnim dodajanjem pridemo do predstave, ki je lahko zanimiva tudi za odrasle. Pri Brundibarju, na primer, so otroci recitirali besedilo Alaina Badiouja. Vsem je bilo jasno, kaj govorijo, in misel o nacistični miselnosti je iz otroških ust zvenela presunljivo. Hobit po mojem mnenju ne potrebuje takšnih dodatkov. Zgodba zajema celotno človeštvo, njegov pohlep in vojne, Burryjeva glasba pa je za poslušalca že sama po sebi dovolj zahtevna. Zato z veseljem povabimo tudi odrasle, ki imajo radi Hobita in fantastične epske zgodbe.«