Sploh vemo, kaj bo z nami?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. december 2017 / 10:10

V deželah, ki že dolgo uživajo v miru, božično voščilo »Mir ljudem na Zemlji!« nima tako velike teže kot v tistih delih sveta, ki še vedno ali znova trpijo v vojnah. Sicer pa nikjer ne piše, da bo relativni mir, ki vlada v naših krajih, trajal večno …

Pred dobrimi sto leti je Einstein objavil Splošno teorijo relativnosti (1916). Ta razlaga gravitacijsko silo kot posledico ukrivljenosti prostora-časa. V nji je napovedal tudi obstoj gravitacijskih valov, ki pa jih ni bilo mogoče empirično zaznati. To je znanstvenikom uspelo šele v zadnjih dveh letih, skupina astrofizikov, ki jih je zaznala prva, le letos dobila Nobelovo nagrado za fiziko. Kot peta po vrsti je njihov obstoj potrdila slovenska znanstvenica Andreja Gomboc s sodelavci. A ne gre za to. Izpostaviti želim neki drugi moment. To, da je Einstein lahko teoretično napovedal obstoj nečesa, česar izkustveno še ni bilo, hkrati pa tudi njegov genij ni bil tako velik, da bi lahko napovedal vse grozote, ki so v 20. stoletju še sledile. Namreč: da bo veliki vojni, ki je takrat že divjala, sledila še ena in še hujša in da bo bodo v tej drugi Nemci, eden najbolj kulturnih narodov v zgodovini, skoraj iztrebili manjši, a še starejši narod, ki je eden utemeljiteljev zahodne civilizacije in mu je pripadal tudi Einstein sam. Gravitacijske valove je napovedal, holokavsta pač ne. Iz tega, kar sem zapisal do tu, izpostavim novo vprašanje: je med nami kdo, ki bi si upal oziroma sploh mogel napovedati, kaj se bo z nami dogajalo v naslednjih desetletjih?

Ne, takega ni. Špekulacije so, veliko jih je, znanstvena napoved pa v tem oziru ni mogoča. »Nihče ne ve, kakšni bodo trg dela, družina in ekologija leta 2050 ter katere religije, gospodarski sistemi in politični ustroji bodo obvladovali svet … Svet se še nikoli ni spreminjal tako hitro, kot se spreminja zdaj, in preplavljeni smo z nemogočimi količinami podatkov, idej, obljub in nevarnosti. Veljavo prepuščamo prostemu trgu, množični modrosti in zunanjim algoritmom tudi zato, ker se s takšno povodnjo podatkov ne moremo spoprijeti. V preteklosti je cenzura delovala tako, da je preprečevala tok informacij. V 21. stoletju deluje tako, da ljudi preplavlja z nepomembnimi informacijami. Ne vemo, na kaj naj bomo pozorni, in čas pogosto porabljamo za raziskovanje postranskih zadev in razprave o njih. V antiki je imel moč, kdor je imel dostop do podatkov. Danes jo ima, kdor ve, za kaj naj se ne zmeni. Čemu naj namenimo pozornost glede na vse, kar se dogaja v našem kaotičnem svetu? Če razmišljamo za obdobje nekaj mesecev, bi se morali verjetno posvetiti neposrednim problemom, na primer nemiru na Bližnjem vzhodu, begunski krizi v Evropi in upočasnjevanju kitajskega gospodarstva. Če razmišljamo za obdobje nekaj desetletij, so najbolj pereči problemi segrevanje ozračja, poglabljanje neenakopravnosti in motnje na trgu dela. Toda če na življenje pogledamo zares široko, vse težave in ves razvoj zasenčijo trije med sabo povezani procesi … Ti trije procesi načenjajo tri ključna vprašanja, za katera upam, da boste o njih razmišljali še dolgo po tem, ko boste prebrali to knjigo: 1. So živa bitja res samo algoritmi in ali je življenje res samo obdelava podatkov? 2. Kaj je vredno več – inteligenca ali zavest? 3. Kaj bo z družbo, politiko in vsakodnevnim življenjem, ko nas bodo nezavedajoči se, vendar zelo inteligentni algoritmi poznali bolje, kot se poznamo sami?«

Tako v svoji knjigi Homo deus, ki sem jo predstavil tudi v našem knjižnem feljtonu, razmišlja eden najbolj pronicljivih avtorjev, zgodovinar Yuval Noah Harari, profesor na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Ko so v tem mestu pred dva tisoč leti križali Jezusa, je samo ta vedel, da bo v naslednjih stoletjih postal najbolj čaščena podoba edinega Boga. Dvanajsteri apostoli so v to možnost verovali, a vedeti niso mogli. Če se bo segrevanje ozračja nadaljevalo, bo, kot se kaže že zdaj, podsaharska Afrika postala puščava, množice tamkajšnjih ljudi pa bodo v iskanju rešilne poti še bolj pritisnile proti bogatemu in vodnatemu severu. Tu bo ogromna in danes skoraj prazna Sibirija postala človeški naselitvi prijazna pokrajina. Bomo afriške migrante in druge podnebne begunce sprejeli ali zavrnili, kar pomeni vojno? Kam lahko pripelje poglabljanje neenakopravnosti? Bogate elite gledajo samo na to, da svoje privilegije ohranijo in še povečajo, briga njih za večino človeštva in planet, ki ga naseljujemo. Ta njihov arogantni plenilski odnos nadvse nazorno pooseblja ameriški predsednik, inkarnacija brezobzirnega plenilca. Ko tak trči v drug tip norca, kakršen je severnokorejski voditelj, se zdi nuklearna vojna znova neizbežna. Z motnjami na trgu dela misli Harari na dejstvo, da sodobna ekonomija potrebuje vse več delavcev v intelektualno zahtevnih poklicih in vse manj fizikalcev, priučenih za razna enostavna opravila. Kaj bodo delali tisti, ki bodo ostali brez dela?

Ta Snovanja ne prinašajo odgovorov na ta vprašanja. Prinašajo nekaj prazničnega branja in podob. Podobe Mihe Maleša, stripe izvrstnega Tomaža Lavriča in vse bolj suverenega Iztoka Sitarja, ki je tudi naš hišni karikaturist. Pa zaupne zapise Lojzeta Gostiše, iz katerih izvemo marsikaj doslej malo znanega iz naše polpreteklosti. Uživate v branju in praznujte!