Spet prazniki

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 20. december 2017 / 09:51

Božično-novoletne praznike še posebej težko čakamo. Konec leta vsi pogledamo nazaj, kaj je bilo dobrega in kaj slabega. Hkrati pa smo s pogledom že v naslednjem letu. Praznike si organiziramo vsak po svoje, nekateri bolj mirno, drugi bučno. Ne moremo zanikati dejstva, da okolje, družba, vpliva na praznovanje nas in naše družine. V zadnjih tridesetih letih se je, vsaj navzven, močno spremenilo. Če smo se včasih bolj veselili postavljanja jaslic, božične jelke, božiča in z njim povezanih običajev, je danes videti, da se je veselje preselilo v nakupovalna središča. Takšne nakupovalne mrzlice smo včasih videvali predvsem v Ameriki, danes pa imamo to hitrico in darila v vsakem slovenskem mestu in domu. Zdi se, da brez nakupovanja in zapravljanja ne znamo več dočakati konca leta. Družba spodbuja reklame, zapravljanje, veseljačenje in pijančevanje, hrup in glasbo, hitrost in dosežke. Zanimivo pa je, da še nisem slišal za človeka, ki bi ob koncu življenja rekel, da mu je žal, ker je premalo zapravljal in premalo garal, ker je premalo popival in da je premalo noči prekrokal. Odrasli otroci se tudi ne pritožujejo, ker jih starši niso zasipali z gorami igrač, ker jih niso vsak dan vozili v adrenalinske parke ali ker jih niso vsako leto peljali na ogled drugega evropskega mesta.

Še vedno pa je veliko ljudi, ki se radi umaknemo iz prevelike množice ljudi in od preglasne glasbe. Med nami so ljudje, ki se želijo posvetiti koncu leta, božiču bolj s svojo notranjostjo. Pogosto takšni ljudje ne razlagajo svojega notranjega veselja, ker jih mnogi ne razumejo. V sebi pa nosijo prave zaklade, pripovedi, doživljanja, celo videnja, za katere vedo le oni. Pravimo, da so introvertirani. Njihov svet je tako drugačen, morda celo čuden za svet televizije, računalnikov in glasbe. Običajno so zelo povezani z naravo, duhovnostjo in pogosto imajo smisel za humor. Da jih srečamo in da se nam odprejo, se morajo ob nas počutiti varno. Take ljudi lahko le poslušamo, jih nič ne obsojamo in občudujemo. Posebnost je redka stvar in moramo jo spoštovati.

Naredimo si v teh prazničnih dneh uslugo. Notranje se umirimo in si dovolimo, da se v nas rodi nekaj novega: poglejmo, kaj ostane od nas, ko ni več nakupovanja in daril, kakšni smo, ko nehamo noreti za denarjem in premoženjem, kdo smo, ko ni več naše službe, naše kmetije, naših potovanj, kaj ostane od nas, ko otroci odidejo. Te novosti, ta spoznanja prihajajo počasi, nikoli pa ne moremo biti ravnodušni, ko se nas dotaknejo. To je pot do modrosti. Modrost nam vedno daje svobodo. Prijetna so srečanja modrih ljudi, ki drug drugega sprejemajo in se zahvaljujejo za srečanja, morda celo skupno življenje. Božično vzdušje nam daje možnost, da ugotovimo, s kom in kakšnim človekom živimo. Predvsem pa se lahko vprašamo, kaj kot odrasla oseba prinašamo v svoje odnose.