Orgle – čudovito glasbilo, ki odzvanja skozi stoletja

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. december 2017 / 09:09

Tomaž Močnik v Cerkljah vodi delavnico, v kateri nastajajo orgle. Za izdelavo tega zapletenega glasbila pa šest zaposlenih trdo dela vse leto. V zadnjih letih največ naročil dobijo iz tujine.

Orgle danes povezujemo predvsem s cerkveno liturgijo, a izvirajo že iz časov pred Kristusovim rojstvom. Leta 264 pred našim štetjem jih je iznašel grški izumitelj in matematik Ktezibij iz Aleksandrije. Veličino zvoka tega glasbila pa so prepoznali že v Konstantinoplu, kjer so jih lahko igrali le ob navzočnosti cesarja. Šele pred dobrim tisočletjem so se ponovno pojavile tudi v Zahodni Evropi, kjer so pravi razcvet doživele v času baroka in še posebno skladatelja Johanna Sebastiana Bacha.

Mojstre, ki bi v Sloveniji znali izdelovati orgle, lahko preštejemo na prste ene roke. Ta inštrument, ki velja za najbolj zapleteno napravo, kar si jih je v predindustrijski dobi izmislil človek, in do danes največje glasbilo, kar jih poznamo, vsebuje več tisoč delov. Za njegovo izdelavo od prvih načrtov do postavitve in končne uglasitve pa se v Orglarstvu Močnik šest zaposlenih trudi vse leto. »Vsake orgle so unikatne, saj ni dveh enakih prostorov. Že pri načrtovanju je treba upoštevati velikost in akustiko prostora, predvsem pri določanju velikosti menzur v piščalih,« pravi Tomaž Močnik, po rodu iz Cerkelj, ki pa sicer živi v Železnikih, kjer je tudi organist.

Glasba mu je bila položena v zibko, kar izdaja že njegov priimek – Močniki namreč slovijo kot odlični glasbeniki – ne le v Cerkljah, temveč tudi daleč naokoli. Tomaž je orgle vzljubil, ko je še kot srednješolec ob odhodu k vojakom zamenjal brata, ki je bil organist v domači župnijski cerkvi. Čeprav se je izšolal za inženirja radiologije, pa se je med študijem učil tudi igranja orgel, nato pa se zaposlil v orglarski delavnici, ki so jo takrat odprli pri mariborski škofiji. Tam je ostal sedem let, dokler ni leta 1998 odprl lastnega podjetja, ki uspešno deluje še danes.

Prve orgle so izdelali za nakelsko župno cerkev leta 2000. V zadnjih letih pa večina naročil prihaja iz tujine. Resda so pred kratkim nove izdelali tudi za cerkev sv. Jurija v Šenčurju, a kot pravi Tomaž Močnik, gre bolj za svetlo izjemo. »V začetku smo orgle v glavnem izdelovali za slovenske cerkve, po letu 2010 pa so naročila praktično usahnila. Danes v podjetju izdelamo ene ali dvoje orgel na leto, naročila pa večinoma prihajajo iz Švedske, Danske, Nemčije in drugih severnih držav.«

Od konkurence jih razlikuje fleksibilnost. Orgle se namreč precej razlikujejo. Trenutno v delavnici nastajajo ene, ki bodo zgrajene v ameriškem slogu iz začetka dvajsetega stoletja, za cerkev v Adergasu pa so pred leti izdelali orgle, narejene po vzoru nemškega izdelovalca Hildebrandta, sodobnika Johanna Sebastiana Bacha, skladatelja, ki je to glasbilo postavil na piedestal svoje bogate glasbene zapuščine. »Želeli smo izdelati inštrument, na katerega bi se dalo kar se da avtentično zaigrati Bachovo orgelsko glasbo,« razlaga sogovornik, ki mu je podvig uspel, glasbilo v Adergasu pa je zaradi svoje kvalitete postalo eno najbolj znanih, o katerem tudi tuji organisti vedo povedati le najboljše.

Za razliko od nekaterih drugih orglarskih mojstrov, ki so specializirani le za en stil orgel, Tomaž Močnik pravi, da mu preklapljanje med različnimi stili ne predstavlja težav. Tuji strokovnjaki, ki so spoznali njegovo delo, pa so presenečeni, kako mu uspe intonirati tako različne inštrumente. Intoniranje pomeni določanje barve in jakosti zvoka posameznega registra in ga je za razliko od uglaševanja sposoben opraviti le človek. »Da dosežeš baročni ali romantični zvok, moraš uporabiti popolnoma drugače metode, ne glede na to, da so dimenzije piščali v obeh glasbilih enake.«

Intoniranje enega registra traja ves dan, zato le intoniranje orgel s 25 registri torej mojstru vzame skoraj mesec dni dela. »Za to delo moraš imeti dar – poleg dobrega posluha, izkušenj in seveda znanja.«

V poklicu, ki se marsikomu zdi predvsem precej romantičen, pa se spopadajo tudi s povsem sodobnimi težavami. Med približno 1700 piščalmi, kolikor jih imajo orgle s 25 registri, je okoli tristo lesenih, preostale pa so narejene iz cina, zlitine kositra in svinca. Uporabo slednjega so bruseljski birokrati že dvakrat hoteli prepovedati, s čimer bi izdelovanje orgel postalo domala nemogoče. »Že dvakrat v desetih letih smo evropski orglarji podpisovali peticijo in na koncu vendarle dosegli, da uporaba svinca ostane izjema za orglarstvo. Alternative v tem primeru namreč ne poznamo.«

Ne glede na vse, bodo orgle še dolgo zvenele v cerkvah in koncertnih dvoranah. Ob pravilnem in rednem vzdrževanju namreč zlahka dosežejo življenjsko dobo nekaj stoletij.