Kot odvržena prtljaga

Miranova zgodba, 4. del

»Dedec se je samo nesramno režal in se vpričo mene igral s svojim onetom. Grde in nečloveške besede so mi strle srce. Zagrabil sem jokajočega sina in stekel z njim ven. Onadva pa sta se na ves glas smejala in se norčevala iz mene. Prvič, odkar sem se vrnil od vojakov, se je sin stisnil k meni in se me oklenil z ročicami. Takrat sem ugotovil, da ga imam veliko raje, kot sem sprva mislil. Nisem pa vedel, kaj naj storim. Naj babo hudičevo ubijem ali naj grem stran od nje?«

Miran je hitro spoznal, da je kot osel šel ponovno na led. Ženska me je prinesla okoli, ga je prešinilo. »Kaj pa, če je bila Sonja le hudobna in je otrok, ki se je še kar naprej drl, vendarle moj?« se je sam pri sebi spraševal. Nič kaj ni bil pri volji, da bi ponovno pospravil stvari v culo in šel drugam. Na otroka se je navadil, na Sonjo pa tudi.

»Nisem vedel, kaj naj storim. Dedec se ni nehal igrati z onetom, obrnil sem se, stopil do otroka in ga vzel v naročje. Milo se mi je storilo pri srcu, ko sem ga stisnil k sebi. Nehal se je jokati, objel me je z ročicami okoli vratu in mi rekel ata. Pritekle so mi solze, takšnih čustev, kot sem jih doživel takrat, nisem še nikoli poprej. Otroka sem oblekel in ga peljal v trgovino, kjer sem mu kupil liziko. Hvaležno se me je oklepal, četudi sprva ni vedel, kaj z liziko početi. Kazalo je, da jo je imel prvič v roki. Ko sva se vrnila, so bila vrata zaklenjena, vreča z mojim imetjem pa je ležala na pragu. Še enkrat sem pobožal sina ali ne-sina po laseh, ga poljubil na čelo in odšel. Niti ozrl se nisem. Pa kaj bi se? Sonja me je izpljunila kot smet,« nadaljuje, medtem ko nepremično strmi skozi okno. Grbanči čelo, sem in tja tudi kaj po tihem mrmra. Potrpežljivo čakam, da se ponovno oprime niti svoje zgodbe.

Meseci, ki so sledili, so bili prava drama. Spal je pod mostovi, na kozolcih. Odvisen je bil od dobrih ljudi, ki so mu dali nekaj hrane. Ni in ni mogel priti k sebi. Včasih se mu je zdelo, da ima privide. Potem pa je ugotovil, da se mu meša le zaradi lakote.

»Končno sem se toliko spametoval, da sem se vrnil v avtobusno podjetje, kjer sem bil zaposlen. Izplačali so mi plačo za pol meseca in mi predlagali, naj se pri njih ponovno zaposlim. Od hvaležnosti so se mi zasolzile oči. Odhitel sem do prve trgovine in si kupil kravato. Ne vem, zakaj točno kravato, a tako me je pičilo. Od podjetja sem dobil tudi manjše stanovanje, ki je bilo neopremljeno. Po treh mesecih ležanja na tleh sem vzel kredit za nekaj pohištva. Prav ponosen sem bil, ko sem ga dobil. Potem sem srečal Tončko. Neko drugo Tončko, ne tiste, kot sem jo nekoč. Našel sem jo ob železniških tirih. Stala je kot kup nesreče. Povedala mi je, da se hoče vrečo pod vlak zato, ker je noseča z inštruktorjem. Delala je vozniški izpit, možakar, ki jo je učil, pa jo je že drugi dan zapeljal v gozd, kjer se mu je vdala. ''Ali se ne bo poročil s teboj?'' sem jo vprašal. Odkimala je. Menda je imel bolno ženo, za katero je moral skrbeti. Zasmilila se mi je v dno srca. Pa tudi že kar nekaj časa nisem bil z žensko. Malo nežnosti bi se mi prileglo, sem razmišljal. Odpeljal sem jo k sebi. Ko se je slekla, sem videl, da je je bilo že precej skupaj. Ulegla se je v posteljo, jaz pa sem si postlal na tleh. A me je sredi noči povabila k sebi. Malo nerodno mi je bilo, ko sem se onegavil z žensko, ki ji je nekdo drug zaplodil otroka. Zdelo se mi je, kot da naju otrok opazuje. S Tončko sva se kar dobro razumela. Nerodno je bilo le, ker ji nisem mogel ustreči, da bi se z njo poročil. Razjezila se je, ko sem ji povedal, da sem še zmeraj poročen z neko drugo. Napodila me je k Sonji. A sem prišel z dežja pod kap. Njen ljubimec jo je zapustil in spet me je želela prisiliti, da bi ostal pri njej. Moj tako imenovani sin me ni prepoznal. Ko me je zagledal, se je skril pod posteljo. Sonja se je razjezila nanj. Meni pa je povedala, da je otroka zadnji, ki ga je imela, ves čas tepel. Ostal sem pet dni, ki sva jih preživela v postelji. A mi seks z njo ni več dišal. Očitno tudi njej ne, saj je bila takoj pripravljena, da se ločiva.

Ko sem se vračal k Točki, me je bilo pošteno strah. Malo tudi zato, ker sem ''usekal plavega'' in bi me lahko vrgli iz službe. Niso me. Vseeno sem z njimi prekinil, saj je Tončka tako vztrajala. Bila je prepričana, da so sprevodniki kurbirji in pijanci. Dobil sem službo v mlekarni, kjer sem se naučil izdelovati sir. Delo mi je kar dobro šlo od rok, tudi plača ni bila slaba. Vso plačo sem izročal Tončki. Dejala je, da potrebuje denar za otroka pa za nov voziček, posteljico. Čeprav otrok ni bil moj, sem se ga začel veseliti. Neke noči je dobila popadke. Poklical sem šefa iz mlekarne, ki je imel fička. Malo je godrnjal, a je Tončko vseeno odpeljal v porodnišnico. Ne vem, kaj je šlo narobe, otrok se je rodil s carskim rezom. Ko sta s hčerko prišli domov, sem vzel dopust, da sem ji po najboljših močeh pomagal. Ni in ni bila zadovoljna. Ves čas me je zmerjala in komandirala. Ponoči, ko je otroče jokalo, sem vstajal, jo nosil sem in tja. Ona pa je spala, niti premaknila se ni, četudi sem jo poskušal predramiti. Spet sem šel v službo. Sodelavci so me zafrkavali. Zdel sem se jim trapast, ker skrbim za kukavičje jajce. Molčal sem in gledal v tla. Pojma niso imeli, kako sem hrepenel po ljubezni in družini. Ko sem se 15. maja vrnil z nočnega dela, je bilo stanovanje prazno. Tončka mi ni ukradla le pohištva, pobrala je tudi ves denar. Spet sem začel nova.

Nekoč me je pot zanesla v cerkev. Zavil sem v spovednico. Pogovor z župnikom mi je dobro del. Kar oddahnilo se mi je, ko sem vse grehe stresel na njegove rame. ''Vidim, da si dobrega srca,'' mi je rekel župnik. Namesto pokore mi je dal nalogo. Poznal je neko invalidko, tudi nosečo, ki so jo napodili od doma. Prosil me je, naj jo vzamem k sebi, dokler ne bo rodila. Že sem mislil ziniti, da nikakor, pa me je nekaj božjega ustavilo. Župnik jo je še isti večer pripeljal k meni. Suzana je bila res ena velika reva: precej močnega života, zelo je škilila, na nogi pa je imela zaradi sladkorne bolezni dve odprti rani, ki sta grozno smrdeli. Več mesecev se je tudi zdravila na Poljanskem nasipu. Gledala me je kot boga, jaz pa sem se počutil kot tisti, ki se prostovoljno uleže sredi ceste na tla, upajoč, da ne bo pripeljal noben avto. Živela sva kot brat in sestra. Rodila je hčerko, kot očeta so v rojstni list vpisali moje ime. Ni mi bilo prav, a sem bil tiho. Ko smo se vrnili iz porodnišnice domov, nas je pričakal Suzanin oče. Zapodil se je vame, me začel tepsti in brcati. V krvi sem obležal na tleh, Suzano pa je odvlekel s seboj. A se je čez nekaj dni vrnila. Objel sem jo in stisnil k sebi. Je bila to ljubezen? Pojma nisem imel. Skrbel sem zanjo in za hčerko, lepo smo se imeli. Po kakšnih sedmih letih je Suzana ponovno zbolela. Sledilo je več kot deset hospitalizacij, dvakrat je poskušala narediti samomor. Ljubil sem jo bolj kot samega sebe, zato sem ob vsem, kar se je dogajalo, nečloveško trpel. Kljub vsemu sem bil presrečen, da lahko izmeček, kakršen sem bil, občuti ljubezen. Hčerki sem bil oče in mati. Ni mi bilo lahko. A je otrok rasel kot konoplja, ves čas pa mi je tudi vračal ljubezen. Suzana ni nikoli več prišla k sebi. Zaprli so jo v zavod, meni pa so rekli, da je tako najbolje, ker bi lahko postala nevarna sebi in drugim. Hčerka je odšla po svetu, jaz pa sem ostal sam, bolan in betežen.« (Konec)