Identitetni boj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 26. november 2017 / 09:35

V 20. stoletju je bil osrednji družbeni spopad razredni boj. Zdaj pa se zdi, da ga vse bolj nadomešča identitetni boj, boj med različnimi identitetami: med spoloma, rasami, narodnostmi, med mestom in podeželjem …

Med urbanim in ruralnim

O tem premiku težišča družbenih konfliktov ve veliko tehtnega in zanimivega povedati ameriški zgodovinar in publicist John Summers. Izpostavi tudi dejstvo, da spopadanje različnih identitet ustreza starim in novim družbenim elitam, ki z užitkom in zviška opazujejo, kako se tisti spodaj, ki bi se morali združiti in nastopiti proti tistim zgoraj, spopadajo med seboj in izničujejo svojo energijo, potrebno za družbene spremembe. Preberimo najprej njegovo razlago dejstva, da je velemestni Trump dobil tako veliko podeželskih glasov. »Več let sem poskušal svoje kolege prepričati, naj napišejo kaj o življenju v ruralnih predelih ZDA, od koder tudi sam prihajam, a je bilo vsem tako rekoč nerodno. Velika razdvojenost v ZDA, ki je precej večja od razredne razdvojenosti, poteka prav med urbanim in ruralnim. Zgodile so se ogromne spremembe. Prva med njimi se je zgodila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je prvič v zgodovini ZDA zgodilo, da je več ljudi živelo v mestih kot na podeželju. To je s seboj prineslo ogromne spremembe, saj smo bili prvih 300 let država malih in večjih kmetov, tudi sužnjev, a pomembno je, da smo bili ljudje s podeželja. Z mesti iz 20. let prejšnjega stoletja pa smo prvič okusili tisto, čemur se reče nova ekonomija. Glavni vpliv na te spremembe so imele migracije znotraj države, o katerih se spet precej manj govori kot o mednarodnih migracijah, o katerih želijo govoriti vsi, četudi so manj pomembne od notranjih migracij. Od 90. let prejšnjega stoletja je celotna kreativna industrija in z njo tudi mediji prešla v mesta. S tem se je revnejši sloj izrinil iz mest, v katerih je prišlo do obnove in gentrifikacije. Postala so tudi bolj varna, k čemur je veliko prispeval predsednik Clinton s sistemi socialne pomoči in implementacijo drugačnih policijskih strategij. Veliko diplomirancev je takoj prišlo v mesta in bili smo država z močno depopulacijo v ruralnih predelih. Temu je sledil še beg zadnjih manjših industrij, ki so se preselile v Mehiko ali Azijo, in to je za seboj pustilo milijone ljudi v majhnih okrožjih, ki so ostali brez služb, temu je sledila epidemija zlorabe mamil oziroma epidemija opioidov, ki je trenutno precej večja težava, kot je bil aids v 80. letih prejšnjega stoletja. Na desetine tisoče ljudi umira zaradi prevelikih odmerkov opioidov in veliko jih prihaja iz zapuščenih predmestij in ruralnih predelov. Mesta pa doživljajo razcvet, najemnine so visoke, veliko je t. i. inovacijskih okrožij, kulturnih okrožij, mediji so tam, sočasno pa imamo tudi nekaj, čemur Trump upravičeno pravi pozabljena Amerika. Tako je bil izvoljen in tako je tudi presenetil vse novinarje do zadnjega v državi. Niti eden ni predvidel, da se to lahko zgodi, in to je posledica neke strukturne slepote pri zadevah, ki se dogajajo onkraj mest. Lahko bi trdili, da če iščete družbeno spremembo skozi empatijo, je bila prav Trumpova, četudi lažna empatija do pozabljenih ZDA tista, ki je privedla do ene večjih političnih sprememb zadnjih nekaj generacij. Potres družbenih in političnih sprememb se je zgodil, a ne zaradi liberalcev ali levičarjev, ampak prav zaradi tega.« (Vir: intervju Luka Lukiča, MMC RTV SLO) Ima torej ameriško podeželje še svojo identiteto?

Vprašljivi multikulturalizem

Zdelo se je, da t. i. multikulturalizem presega zaostrovanje med različnimi identitetami. A je tudi to vprašljivo, saj se nanj sklicujejo tako novolevičarji kot korporacije. John Summers: »Če pogledate vnemo korporacij pri sprejemanju multikulturalizma, je ta kar malo neprijetna. Novi val korporacij v Silicijevi dolini sicer ni sprejel multikulturalizma oziroma ga je sprejel le do te mere, da uvaža strokovnjake iz Indije. To je razmeroma novo, saj so starejša in ne nazadnje niti ne tako stara podjetja, kot je Wallmart, to doktrino sprejela z odprtimi rokami. Če pokličete njihovo telefonsko linijo za komuniciranje, vam bodo zapeli pesem o multikulturalizmu in raznolikosti ameriške delovne sile …«

Oko za oko, zob za zob

»Nisem prepričan, da bo kos orožja, ki ga imaš skritega doma, kogar koli rešil. Ampak seveda ne morem kriviti ljudi, ker imajo doma orožje. Le kako bi lahko imel običajen državljan Albanije zaupanje v pravosodje in policijo? Kako bi ga lahko prepričali, da ne potrebuje pištole? V teh razmerah ga ne moremo.« Tako je namestnik notranjega ministra Gent Strazimiri komentiral dejstvo, da v Albaniji še vedno prakticirajo krvno maščevanje. Sicer pa, če malo pomislimo in kar se tiče posesti orožja, v ZDA ni dosti drugače …