Profesor Martin Kadivec v svojem ustvarjalnem okolju / Foto: Tina Dokl

S sprehoda se vrne s pesmijo

V šestdesetih letih, odkar pesni, se je profesorju Martinu Kadivcu nabralo za devet zvežčičev pesmi, ki jih je doslej izdal v dveh zbirkah, leta 1991 Na Ciganci in letos Vaški obrazi. Njegovo literarno ustvarjanje pa je še veliko širše.

Sedaj 81-letni Martin Kadivec, ki je svoje čase poučeval slovenski in srbohrvaški jezik v osnovni šoli v Šenčurju, se že dolga leta ukvarja s pisanjem. Pisal je za potrebe šolskih in krajevnih proslav, imel govore, jih sestavljal tudi za druge, lektoriral, ocenjeval knjige (v Književnih listih časnika Delo), pisal daljše spise in eseje, med drugim o pomembnih ljudeh v občini Šenčur, objavil tri knjižice ob gasilskih jubilejih v Šenčurju in Srednji vasi, pripravljal razstave in pisal razstavne liste za Muzej občine Šenčur, uredil zbornik Pod Jurijevim klobukom, napisal dve knjigi o Ignaciju Borštniku, še vedno pesni in se ukvarja s kulturno zgodovino občine Šenčur.

Ob najinem srečanju se najprej razgovori o Ignaciju Boršniku, slovenskem igralcu, po katerem so leta 1969 poimenovali gledališki festival v Mariboru. »Ko sem se o Borštniku pogovarjal s kolegi, jih je bilo večina prepričanih, da je Štajerec. Res so ga Mariborčani oteli pozabi, a Borštnik je bil iz Cerkelj na Gorenjskem in zato sem menil, da bi bilo dobro, ko bi tudi v tukajšnjih krajih ljudje kaj vedeli o njem,« pripoveduje Martin Kadivec, ki je o Borštniku s tem namenom pripravil nekaj predavanj po šolah. Ko je leta 1999 občina Cerklje dan Borštnikove smrti 23. september razglasila za občinski praznik, je župan Franc Čebulj o znamenitem rojaku iskal podatke prav pri profesorju Kadivcu. Občina Cerklje je izdala dve Kadivčevi knjigi o Borštniku, Ignacij Borštnik na poti domov ter Pesmi in igri, v Cerkljah pa so po igralcu poimenovali tudi dvorano za kulturne prireditve Borštnikov hram, pri izbiri imena je imel profesor Kadivec tudi prste vmes. Danes pravi, da bi bilo o Borštniku še marsikaj treba raziskati, med drugim o njegovem zagrebškem obdobju, o filmih, v katerih je igral, o njegovih otrocih ..., a bi se sam tega težko lotil, bo pa skušal koga nagovoriti.

Sogovornik pripoveduje tudi o Muzeju občine Šenčur, ki so ga, preurejenega iz propadajočega kmetijskega doma, odprli leta 2000. Čez dve leti je bil imenovan za predsednika odbora muzeja, na katerem je slonelo vse od priprave razstav in pisanja razstavnih listov do vabljenja obiskovalcev na razstave z osebnimi vabili. »Z vsebino v muzeju mi je šlo za to, da zainteresiram krajanom za umetnost v naših vaseh, da domačinom, ki se ukvarjajo z umetnostno dejavnostjo, omogočimo razstavljanje v domačem kraju in da pri ljudeh vzbudimo občutek za dobro in lepo,« pojasni takratno vlogo šenčurskega muzeja. Martin Kadivec je bil tudi pobudnik za zbornik občine Šenčur Pod Jurijevim klobukom, ki je izšel leta 2006 in o čemer ima povedati veliko zanimivega. Pod Jurijevim klobukom pa se imenuje tudi rubrika v lokalnem glasilu Jurij, kjer izhajajo zapisi o kulturno-zgodovinskih značilnostih teh krajev.

Pesmi pa piše že šest desetletij. »Zanima me marsikaj, najbolj pa svet in ljudje pod našimi severnimi gorami in tja do Trbojskega jezera in še malo čez. Vsem tem stvarem: ljudem, živalim, rastlinam, zemlji ... pravim vaški obrazi,« pravi o svoji drugi zbirki z naslovom Vaški obrazi, ki je izšla letos in so jo predstavili na treh prireditvah. Ena je bila tudi v šenčurskem muzeju, kjer je svoje ilustracije iz knjige razstavila Marinka Štirn. Pesmi, ki niso ugledale luči sveta, pa je še veliko več, kar okoli devetsto, zbranih v devetih zvežčičih. In še vedno nastajajo. Pogoste se mu pesem utrne med sprehodom, doma jo zapiše, izbrusi in tiste najbolj vredne so se znašle v dveh doslej izbranih zbirkah.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / sobota, 18. november 2023 / 20:03

Labodi

Labodi so največje vodne ptice, ki si za domovanje izbirajo močvirja, plitva jezera in počasi tekoče čiste reke. Precej se jih zadržuje tudi na Zbiljskem jezeru in na Savi v soteski Zarica. So rast...

Objavljeno na isti dan


Splošno / sobota, 21. april 2007 / 07:00

Prepletena pomlad

Sejem Pitti Filati v Firencah, kjer proizvajalci prej iz Italije in drugih evropskih držav predstavijo nove materiale, pletene vzorce, barvne lestvice in kombinacije, nas je spet navdu...

Splošno / sobota, 21. april 2007 / 07:00

Cepljenje deklic, če bo ostal denar

Jeseniški občinski svetniki so na marčevski seji med drugim potrdili zaključni račun proračuna občine za leto 2006. Kot je povedala vodja oddelka za finance, plan in analize Brigita Džamastagi...

Kranj / sobota, 21. april 2007 / 07:00

Iskraemeco naj bi še letos prodali

Največji lastniki Iskraemeco so se odločili, da poiščejo strateškega partnerja. K nakupu so povabili 25 izbranih družb, med katerimi so le tri domače.

Domžale / sobota, 21. april 2007 / 07:00

Namesto ene pokrajine tri

O možnosti, da bi namesto ene osrednje slovenske pokrajine ustanovili tri, so se župani tako imenovane Podjetne regije nedavno pogovarjali tudi z ministrom Ivanom Žagarjem.

Zanimivosti / sobota, 21. april 2007 / 07:00

Zvesti Gorenjskemu glasu

Prijazna zakonca Jože in Anica Aljančič živita v Kovorju pri Tržiču. Močno ju jezi, da Kovor nima svoje oznake, včasih je bil pomembna občina, iz katere je bilo doma vel...