Med domorodci v Avstraliji

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. november 2017 / 12:00

Brane T. Červek z Godešiča je inštruktor preživetja v divjini z mednarodnim certifikatom. Je vodja in ustanovitelj šole preživetja v naravi SSFN. Ko je prišel s služenja vojaškega roka, je šel za pol leta v osamo v gozdove, kasneje še za dve leti k domorodcem v Avstralijo, kjer so ga štiri plemena kot edinega Evropejca vzela za svojega. Preživetja v divjini uči pripadnike specialnih enot in civiliste. Z njim so bili v divjini tudi že številni znani obrazi.

Ste certificiran inštruktor preživetja v naravi. Kaj za vas pomeni preživetje v naravi?

»Prihaja 28. leto mojega profesionalnega življenja kot inštruktor preživetja v divjini z mednarodnim certifikatom. Mati narava je naša skupna in edinstvena univerza, ki je in ki bo kadarkoli obstajala. Vsi lahko črpamo znanje iz njene zakladnice. Postavlja pa se vprašanje, kako dolgo bo to sploh še mogoče in od koga naj bi se tega naučili, saj smo stik z resnično naravo že popolnoma izgubili. Preživetje v divjini je stik z našimi predniki tako v spiritualnem kot fizičnem pomenu. Je realnost situacije zunaj urbanega okolja, ki se začne vedno z nesrečnim izidom sodobnega načina življenja, kjer to nima nobene prave povezave s prvinskim svetom.«

Z naravo ste povezani od malega. Kako se je začelo?

»Res je. Narava je bila moje igrišče. Skoraj za vse pa je bila ''kriva'' moja mati, ki je imela vedno za vsako bolezen ali željo odgovor iz narave. To me je vedno impresioniralo in me odpeljalo tako daleč, da sedaj živim in sem del tega, kar sem takrat začutil, da moram raziskati.«

Kot sem nekje zasledila, svoje življenje v povezavi s preživetjem v naravi delite na tri dele, na tri življenja. Po prihodu iz JLA ste se želeli priključiti Morisu, a šli za pol leta v osamo v gozdove. Kaj vas je gnalo, kako ste preživeli teh šest mesecev?

»Šlo je za preizkus samega sebe, za ukrotitev mladega ega in za to, da sem bil sam s seboj, da sem izkusil in razumel, ali smo res tako zelo socialna bitja ali lahko živiš povsem sam. Razčistiti sem hotel sam s seboj od znotraj. Videti, ali človek lahko zdrži sam s seboj in z naravo ali ne more. Spoznati sem želel svoje znanje v krvi in mesu in realnost svojega prepričanja v to, kar delam še danes. Cela vrsta dogodkov pa mi je takrat to tudi dopuščala, saj s tem nisem obremenjeval nikogar, hotel sem biti le sam s seboj in z materjo naravo, ki je in bo najboljši učitelj, ko iščeš odgovore za svoj obstoj in poslanstvo. Na preizkušnjo se posebej nisem pripravljal, vedel sem, da to hočem in da to zmorem, preprosto nekatere stvari začutiš, vprašanje je le, ali boš občutku sledil.«

Je bila to za vas prva večja preizkušnja?

»Veliko jih je bilo in vrstile so se ena za drugo, predvsem zato, da sem se prepričal, da sem na pravi poti in da sem ravnal pravilno, če želim nekoč res nekoga za svoj lastni kruh poučevati in usposabljati. Vse moraš preizkusiti najprej na sebi, šele potem si lahko upravičeno tisto, kar želiš postati in s tem živeti. Šest mesecev sam v divjini je bila zagotovo ena mojih največjih preizkušenj.«

Težko si predstavljam, da vmes ne bi prišla kriza ...?

»Krize so se vrstile, njihov redosled pa mi je bil sčasoma že tako dobro poznan, da sem jih proti koncu preizkušnje že z lahkoto preusmeril drugam. Ko najdeš oz. prejmeš odgovore na iskana vprašanja, včasih ni treba niti vprašati. Človek se mora z mislimi usmeriti na prihodnost, gre za notranjo rast, predvsem da se prepoznaš pred odsevom resnice ali svoje sence. Da zaslišiš srce, da zaslišiš, kako ti po žilah teče kri in zakaj. Zunaj zaznavnosti je na milijone stvari, odpreti moraš le vrata svoje nevednosti in ukrotiti svoj strah in vse skupaj začiniti z radovednostjo življenja.«

»Drugo življenje« je bilo pri domorodcih v Avstraliji. Zakaj Avstralija, kakšen je bil cilj vašega odhoda?

»Avstralija je zavita v temo, kar se jasno in z lahkoto zazna, saj lahko gledamo razne dokumentarne filme s celega sveta, pa vendar zelo malo o avstralskih domorodcih. Le zakaj? Njihova kultura je najstarejša še živeča kultura na svetu. Sledi njihovega obstoja segajo po karbonskem datiranju nekaterih najdb do šestdeset tisoč let nazaj, veliko učenih ljudi pa ve, da obstaja možnost, da je vse skupaj morda staro vsaj še enkrat toliko, se pravi sto dvajset tisoč let! Mar se ne sliši zanimivo zdaj tudi vam? Pri domorodcih v Avstraliji je bila le še ena nadgradnja tistega, kar sem že vedel, verjel in že preizkusil na sebi, vendar tokrat nekje v povsem drugačnem svetu, drugi dimenziji, drugem času in prostoru.«

Kako se sedaj spominjate tega obdobja?

»Osebno je bilo to zame potovanje v drug čas, v drugo dimenzijo življenja – in ta v meni še vedno živi in diha. Trdno verjamem, da je ta neskončen. To je bilo res epsko in resnično kot zdaj, ko imam svojo lastno družino in svoje otroke lastnega stvarjenja. Pri domorodcih sem živel dve leti, ne dolgo nazaj pa sem tja odpeljal še svojo družino, da je začutila, kdo od znotraj sem še, razen tistega, kar poznajo doma.«

Domorodci so vas kot edinega Evropejca sprejeli medse. Kako živijo, kako ste tam živeli vi?

»Bil sem posvojen med štiri plemena, ki so me vzela za svojega in postal sem del njih. Posvojen sem bil v klan bojevnikov in dobil ime Gordja, kar pomeni sin strele. Od takrat so vedno z menoj in me spremljajo povsod. Živeti v drugem času, med drugo kulturo je bil balzam za mojo dušo, za moj pogled na svet in smisel vsega. Življenje pri njih ima resničen namen človeštva, spoštovanje do vsega in vseh živih bitij, živeti v harmoniji z vsem. Živeli smo ''bogato'', ničesar nam ni manjkalo, in v vsakem koraku smo živeli čisto in naravno, etično ter brez pohlepa in bolezni sodobnega sveta, brez reklam in podnapisov.«

Katere stvari, ki so tam običajne, se nam tukaj zdijo najbolj nepredstavljive?

»V Avstraliji sem lovil vse mogoče in na jedilniku se je znašlo prav vse od velikih puščavskih črvov, t. i. witchetty grubs, kuščarjev, najbolj strupenih kač, velikih slanovodnih krokodilov pa vse do neštetih vrst rib, kengurujev, emujev, morskih želv, skatov, morskih psov in morskih krav ... Vse to, kar navadno vidite, da počnejo tuji strokovnjaki na programu National Geographic Channel, sem tam počel z enim samim namenom: da preživimo kot skupnost. Ko sem iz čiste radovednosti vprašal otroke v plemenih, kaj najraje pijejo od pijač, ki jih poznajo, sem dobil res zanimiv odgovor. Kdo ne pozna Coca-Cole, tudi nekateri domorodci jo, a je bila na lestvici od 1 do 10 na zadnjem mestu. Na prvem je bila vedno kri različnih živali, nato voda, na tretjem pa šele napitki iz banksije ...«

Kaj vam je dala Avstralija?

»Kaj vse mi je dala Avstralija, še dan danes času primerno odkrivam in s tem živim. Tam sem našel dom svoji duši, ki je našla sebi enake. Vrnil sem se bogatejši in enak, umirjen in še bolj divji, zagotovo pa na svet gledam še širše, kot sem kdajkoli poprej, z neskončno pozitivno energijo.«

Katere so njihove vrednote, kaj pri njih šteje?

»Plemena se po Avstraliji razlikujejo, pa vendar imajo veliko skupnih vrednot. Ena izmed najplemenitejših pa je ''wunnan'' – deljenje in enakost z vsemi živimi bitji. Ta deluje po zelo preprostem principu: če imam jaz, imaš tudi ti! In drugo, če bog stvaritelj obstaja, nima človeške podobe, stvaritelj je vsepovsod, v kamnih, drevesih, živalih, vodi, ognju, oblakih, v vsem, kar nas obdaja. Domorodci si ne lastijo zemlje, zemlja je naš lastnik, mi smo le njeni otroci. Za vrednote se ne ubija, temveč se poučuje, spoštuje in priznava raznolikost vseh živih bitij.«

To je sedaj vaše »tretje življenje«. Preživetja v naravi učite tako pripadnike specialnih enot doma in v drugih državah kot civiliste.

»Še vedno sodelujem s pripadniki tujih vojsk, številni se v mojo šolo SSFN vključujejo tudi prek civilnih programov. Želel bi si večjega sodelovanja s Slovensko vojsko, a pozna se, da ta v tem trenutku nima pravega cilja. Veliko sodelujem z zvezo slovenskih častnikov znotraj programa samozaščita in preživetje, ki je namenjena izobraževanju mladim ljudem. Veliko pa je v moji šoli tudi civilistov. Ljudi žene radovednost do spoznanja samega sebe, spoznanja prave vednosti življenja in zaznavanje realnosti življenjskega okolja, ki ni le urban svet, temveč tudi divjina, ki nas lahko kadarkoli izbriše iz površja, kot da nas nikoli ni bilo. Gre za doživetje, ki je unikatno in osebno ter hkrati adrenalinsko in duševno. Nekateri prihajajo iz želje po spoznavanju neštetih uporabnosti rastlin, drugi po želji spoznavanja pradavnih veščin naših prednikov in tretji zaradi iskanja miru … In prav vsak najde tisto, po kar je prišel. Velik del tistega, kar jim dam, pa pride za njimi, to spoznajo doma. Programi so izjemno primerni tudi za podjetja v obliki t. i. Survival teambuildingov, saj se tu pokaže prav vse, kar posameznik ali kolektiv premore, doživetje pa je nepopisno, pristno in nepozabno.«

Z vami se v našo divjino poda tudi vse več znanih obrazov.

»To je del mojega projekta V divjini s SSFN z namenom ozaveščanja prebivalstva o pomembnosti ohranjanja narave in preprečitve privatizacije voda – za prihodnost naših otrok in prihajajočih generacij. Povabljeni gost se z menoj preizkusi v preživetju v divjini in na usposabljanju spoznava, kako pomembno vlogo igra narava za preživetje človeka. Gostje tako razkrivajo svoj pogled na naravo in današnjega človeka, predvsem pa, kaj jim pomeni voda, zakaj je nujno, da se borimo za ohranjanje narave in kako jih je ta izkušnja obogatila oz. kako se bodo zavzemali za boljšo prihodnost vseh nas. Saj o tem, kamor brezglavo drvimo, se čim prej vprašajte: kaj boste svojim otrokom lahko pokazali iz svoje mladosti in odraščanja, ko vsega tega, kar imamo za samoumevno, več ne bo, saj bo vse zastrupljeno, zabetonirano, iztrebljeno, izumrlo, požgano, porušeno, okuženo in pobito! Kaj? Tudi o tem projektu lahko več informacij dobite na moji spletni strani.«

Vaši cilji, vaš še vleče v pravo divjino?

»Želim si, da bi ljudje prestopili prag navidezne varnosti in ugodja in spremenili mišljenje v sedanjosti, saj si bomo tako zaslužiti prihodnost. Moji cilji so, da bi vsaj del svojega znanja o preživetju v naravi in naravi sami prenesel na čim več ljudi in da bi moje delo pustilo dolgotrajno dediščino. Ali me še kaj vleče v pravo divjino? Sliši se kot nekaj eksotičnega, pustolovskega, če sem prav razumel namig tega vprašanja? Da, zagotovo še pobegnem, kdaj točno, še ne vem, vem le, da ta klic še pride. Morda, če ne prej, takrat ko bom odšel na preizkus prečkanja Avstralije peš od zahoda do vzhoda, popolnoma brez vsega.«