Popotovanja od Jesenic do Singapurja

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. november 2017 / 15:50

Še vedno verjamem je naslov najnovejše knjige Ahmeda Pašića, Jeseničana, ki z družino živi v Singapurju in ki je širši javnosti postal znan s pobudo Ejga – za lepše Jesenice, s katero je skupaj s prijatelji organiziral več kot šestdeset prostovoljskih ter več humanitarnih akcij.

Knjiga Ahmeda Pašića Še vedno verjamem je zbirka njegovih kolumn iz Dnevnika in Dela, nekaj pa je tudi osebnih zapisov, ki so bili objavljeni predvsem na Facebooku. Kot je na predstavitvi v Ljubljani prek videoklica iz Singapurja povedal avtor, je rdeča nit vseh besedil dokaj enostavna: spodbujati pozitivno energijo. Kot je dejal, ga je k nastanku spodbudila opazka, da je postal »profesionalni zbiralec všečkov na Facebooku«. »Rad pišem o določenih življenjskih izkušnjah in rad jih delim, da bi s tem pomagal tudi drugim. S pisanjem obenem ohranjam stik s slovenskim in bosanskim jezikom, saj je tu, v Singapurju, zelo malo Slovencev,« je povedal o razlogih za nastanek knjige. Kot je pojasnil, želi pisati v pozitivnem stilu in ljudem pokazati, da v vsaki situaciji obstaja upanje. Sam se je leta 2013 po šestih letih v Singapurju vrnil domov v Slovenijo, z željo, da bi dobil delo in v prostem času delal kot prostovoljec. A hitro je ugotovil, je dejal, da je situacija v Sloveniji težka, da se širi začaran krog negativne energije in da veliko ljudi ne vidi več smisla. »Zelo hitro sem ugotovil, da mi pomaga, če ostanem pozitiven, optimističen, čeprav sem neuspešno iskal službo. S knjigo pošiljam sporočilo, da tudi v težki situaciji lahko najdeš pozitivno,« je dejal. Sam je denimo smisel našel v prostovoljstvu, ki ga je ogromno naučilo in mu na pot pripeljalo čudovite ljudi. Ker z ženo kljub izobrazbi in mednarodnim izkušnjam dela nista dobila, prihranki pa so pošli, so se po dveh letih vrnili v Singapur, kjer sta oba službo dobila takoj. Kot je poudaril Pašić, iz Slovenije ni odšel jezen ali zagrenjen, vsekakor pa se nekoč namerava vrniti domov. Kdaj, še ne ve. Žena je Singapurka, oba otroka sta bila rojena v Singapurju, tako da bodo vrnitev morali izvesti tako, da bodo zadovoljni vsi, je dejal.

Knjiga – na 242 straneh je zbranih 72 kolumn – je izšla pri založbi Maks Viktor, po besedah urednika Tomaža Čeča je prva naklada petsto izvodov pošla v nekaj dneh, tako da že pripravljajo ponatis. Posebnost knjige je v tem, da bo njen celoten izkupiček šel v dobrodelne namene, pa tudi celotna ekipa, ki je sodelovala pri njenem nastanku, je delala prostovoljno. In komu konkretno bodo pomagali z izkupičkom? Pašić je povedal, da seznam še pripravljajo, del denarja bodo zagotovo podarili Ambasadorjem nasmeha, društvu za prostoživeče živali, šolskim skladom na Gorenjskem, nekaterim športnim in kulturnim društvom.

In kakšni so njegovi načrti s pisanjem? Kot je povedal, v zadnjem obdobju čuti, da se mora ustaviti. Zadnja leta piše vsak dan, ob službi, v kateri je po dvanajst ur, dveh majhnih otrokih, ženi, ki vsi potrebujejo pozornost. Časa za pisanje mu tako ostane zelo malo. Ima pa že nekaj let še eno veliko željo: da bi v Aziji zgradil šolo, v kakšni od revnejših držav, denimo na Filipinih, v Kambodži. Za zdaj še išče zanesljivega partnerja, potrebna sredstva za gradnjo pa bi zbrali v Singapurju. Tako bi, je dejal, v Aziji ostala neka njegova zapuščina.