Zamenjal se je le celofan ...

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 3. november 2017 / 09:43

Po več kot enajst tisoč prodanih izvodih knjižne uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki že tri leta zapored kraljuje tudi na prvem mestu po branosti v slovenskih knjižnicah, je zdaj na police knjigarn prišlo njeno nadaljevanje, ki ga je avtorica Milena Miklavčič podnaslovila Babice, hčere, vnukinje.

Tudi v novi knjigi je pisateljica, novinarka in publicistka Milena Miklavčič zbrala zgodbe ljudi, ki so ji zaupali tudi najintimnejše podrobnosti iz svojega življenja. A če so bili v prvi knjigi njeni sogovorniki vsi starejši od 85 let, se je zdaj osredotočila na medsebojne odnose ne samo skozi pripoved babic, ampak tudi njihovih hčera in vnukinj ter seveda dedkov, sinov in vnukov. Sogovornikov je zdaj precej manj kot v prvi knjigi, pri kateri se je pogovarjala z okrog tri tisoč posamezniki, a so zato zgodbe zapisane bolj detajlno. Še vedno pa pri pisanju ohranja pristni novinarski slog, saj želi biti zgolj zapisovalka slišanih zgodb, kar počne z velikim spoštovanjem do vseh sogovornikov.

»Če bi mi pred tridesetimi leti kdo rekel, da vam bom danes pripovedovala zgodbe o stvareh, ki smo jih pozabili vprašati babice in dedke, dokler so bili živi, bi zamahnila z roko in ne bi niti poskušala verjeti,« je v uvodu v svojo novo knjigo, ki je še sveža prišla iz tiskarne pretekli četrtek, prav na dan našega pogovora, zapisala Milena Miklavčič in ob tem dodala, da bi se ji zdelo še bolj noro, da bo kdaj poslušala tudi zgodbe hčera in vnukinj teh babic. Priznava tudi, da se je raziskovanja intimnega življenja naših prednikov lotila polna predsodkov in zacementiranih stališč, ki jih je pridobila skozi vzgojo doma in v šoli ter »lepo popredalčkan vsakdan«. A se je to spremenilo že od prve zgodbe dalje, ki ji jo je zaupala Mici – vedno namreč zapiše zgolj ime sogovornika.

Zdaj že trideset let neumorno popisuje tudi intimno zgodovino naših prednikov, čeprav ugotavlja, da imamo do tega še vedno precej mačehovski odnos. Obenem jo jezi, da v šolah še vedno vse, kar naj bi bilo slabo v družbi, umeščajo v čas pred drugo svetovno vojno. »Pa to sploh ni res, še do šestdesetih, sedemdesetih let prejšnjega stoletja se glede odnosov med ženskami in moškimi ni veliko spremenilo, tudi higiena ni bila dosti boljša,« poudarja Milena Miklavčič in spomni, da so vasi okoli Žirov elektriko dobile šele sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, zadnje perišče pa so uredili še v letu 1975. Tudi po drugi svetovni vojni je bilo po njenih besedah veliko spolnega nasilja, že pregovorna naj bi bila razpuščenost, ki je vladala na sindikalnih izletih. In tudi takrat se je govorilo, da je marsikatera prišla do dobre zaposlitve prek postelje ... Omeni še odnos do homoseksualcev, ki se jim tudi po drugi svetovni vojni ni veliko bolje godilo in so se soočali tudi s fizičnim, ne samo psihičnim maltretiranjem. »Zato me pojezi, ko danes pričakujejo, da se bo miselnost glede odnosov spremenila v dvajsetih letih; za take spremembe potrebuješ generacije.«

Odnos moški – ženska se tako po njenih besedah skozi stoletja ni dosti spremenil. »Samo celofan se je zamenjal,« poudarja Milena Miklavčič in dodaja, da so mogoče moški danes le malce lepše vzgojeni in ženskam pomagajo pri skrbi za otroke in gospodinjskih opravilih. »A če so se včasih zatekali v gostilne, se danes v ekstremne športe.« Nič bolj prizanesljiva ni do sodobnih žensk. »Včasih je ženska pač malce potrpela, danes pa vsakič znova išče novega partnerja, s katerim se spet nekaj časa cedita med in mleko, potem pa je spet vse enako.« Vnukinje, je skozi pogovore ugotovila Milena Miklavčič, imajo veliko psihičnih težav, mnogo je razočaranih in se v posteljo namesto z moškimi odpravljajo s kužki. Zato si želi, da bi bile zgodbe, ki jih tokrat ne pripovedujejo le babice, ampak še hčerke in vnukinje, tudi terapevtske, očiščevalne.

A tudi z drugo knjigo se zbiranje intimnih zgodb ne bo končalo, zagotavlja Milena Miklavčič, saj jih še ogromno ostaja nezapisanih. »Za tokratno knjigo sem po objavi na Facebooku, da potrebujem tudi zgodbe mlajših generacij, samo v treh dneh zbrala več kot sedemdeset zgodb.« Je pa zdaj precej lažje dokazati verodostojnost zgodb, poudarja Milena Miklavčič, saj so sogovorniki še živi in lahko potrdijo svoje besede. »Pri prejšnji knjigi namreč marsikdo ni hotel verjeti, da so zgodbe resnične, ker so bile tako grozljive in se o tem ni govorilo. A moramo doumeti, da se je to res dogajalo.« Zato je po njenem zelo pomemben stik z ljudmi, da »nehajo verjeti v pravljice in spoznajo, da njihova osebna zgodba ni prav nič unikatna«.

Knjiga je izšla v nakladi tisoč izvodov, pri njenem nastanku pa sta poleg Milene Miklavčič, ki je zgodbe zapisovala, sodelovali še Katarina Nadrag, ki je oblikovala naslovnico, in Marjeta Žebovec, ki je knjigo uredila in lektorirala.